Ko se tisti, ki naj bi predstavljal čisto formo in estetiko lepega, naenkrat poda na vrvohodstvo po tankem sukancu potrebe po pozornosti ter spolnosti, pomešane na pol poti med predanostjo in poželenjem. Besede se kar prelivajo ena v drugo, trdo in ravno zato neopazno, kot v tej dotični predstavi.
Zaradi svojih napak, zaradi svojih predolgih koncev, kot bi človek rekel, zaradi niti, ki je s statev zašla v blato, zaradi vetra, ega ali že česa tretjega (saj drugih reči sploh ni), zaradi vsega tega je mogoče reči, da se lahko tragikomične usode, ki jo prinaša vonj igralcev/performerjev, delno odrešiš že med predstavo samo. Preveč bi bilo namreč vstavljenega v srce in možgane, premalo spranega, da bi bilo mogoče vzdržati vsa lomljiva nasprotja. Telesa in umi, ki si v svoji posebni inteligenci, angleškem šarmu, sredozemski elastičnosti, zamaknjeni slovanski kislini, stojijo daleč, daleč vsaksebi, se zbližujejo skozi željo - in po dolgem času ne skozi nemoč sporazumevanja.
Mogoče je še najmanj zgovorna pozicija lepe in bujne klonice Marilyn Monroe, ki se ukvarja s svojo klasično lepoto, ki naj bi ji prinesla poglede in občudovanje. Izgleda kot najbolj konceptualni del predstave, kljub vsem izmišljijam kostumov, nastopaških spogledovanjih z nežno platjo publike in razkazovanjem genitalij - edini del, ki se vsaj rahlo prepozna kot postopek, če si sposoben zajeti vso reč z eno žlico, je del, ki se odvija okoli prenosnega računalnika, njegovega webcama in programa za pisanje.
--------------------------------------------------------
A pisanje ni železo in gibanje po deskah ni nekaj, kar bi lahko stopilo za kanec pod popolnost. V svojem trenutku lahko doseže strop in pokuka skozi strešno kritino. Se mi zdi. Danes je bil zapis odkrito usmerjen, se opravičujem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar