Ob nekaterih dnevih ni nič dovolj, kar poskusiš, nepotešen odhajam s slehernega pomenka, z vsakega obiska straniščne školjke, zapirajo se dveri zaznavnega sveta in arheologija mnogih bliskavic, ki tičijo za črnimi ključavnicami zenic, se prične skoraj nemudoma; ta predstava vzbuja strah pred izginotjem jezika naravnost z ustnic, zato je tema, ki je pokrivala igralce z vseh strani kot sprijena senca, postala gost razporek v podpazduhi prostora.
Zakaj nas igralci vabijo, da smo del njih? Zagotovo ne zato, ker bi jim bilo tam lepo. Trava raste ondod, celo večja kot tostran; tudi jelenje prsi, porasle s skušnjavo, z idejo spusta v kotanjo s košutami, tvorijo paralakse dlak od vzburjenja, z dihi se konice kožuhov enako dotikajo kot tostran; tudi razorana plan, ki v barvi joda bulji v svojega kirurga, taista plan, kjer sredi reber leži njena dihalna vdolbinica, sloni nezaščitena na vogalu dveh hrupnih ulic; taksisti brez dela igrajo šah s Kasparovim. Vsakdo na drugi strani je Kasparov.
Ampak nihilisti se bojijo njene energije, ker ruši njihov sistem ne-verjetja in varnosti. On se se tega soočenja boji tako malo, da niti ne opazi, kdaj je prestopil v njegovo šotorišče. Enotnosti še vedno ne znam spojiti iz dveh delov, da o treh niti ne izrečem žale besede.
Ni komentarjev:
Objavite komentar