Svete tihij

Na beležki je napis: "Tukaj sem samo zaradi Barbare. Šumi, 24. 2. xxxx" To je besedilo, ki sem ga nekoč izgovoril. Verjetno ne zadnjič. Zakaj se prekriv

a z vsakdanjim govorom človeka, ki mi je poklonil to kopico nepopisanih listov, spetih z bakreno spiralo?

Na strani številka pet piše: "Samo skodelico medu mi prinesi. Da ne bo prehladna. Naj se tisti ščinkavec na leski do konca otrese. Dovolj mi je mokrega perja, vsak dan manj slišim svoje korake na nadvozu. Ograjo so zvišali, zato zdaj slonim na poštnem okencu in poveličujem akt številka 24. Za leto dni samice leto dni samote. Ko pravijo, da bodo zvečer nevihte, bi se morali že končno naučiti, da lahko prihajajo v rojih. Potem pa ne morem v miru poslušati, kako potencialno prehlajeni ravnokar shojenci kričijo od veselja, ker jim nebo pada na glavo. Pa je vse brez haska. Mislim, da se bom zagledal v kakšni od luž, ko se bo zablisnila vijolična ost, razvejana kot dihalne cevi pri nevretenčarjih, da se bom lahko ocenil. Kad

ar padajo samostanske zavese in pregraje med sestrami in brati, v slikah in raztrganinah, ni dobro stati preblizu oken. Tudi nevidne, obstojne stvari lahko oblizne vijuga vetra, ko se spušča z visokih, gostih cipres pred hišo. Hrup je drugo ime tišine, sveča pod oltarjem neznanega junaka pušča saje v njegovih očeh."

In zatem takoj kratka zgodbica v tujem jeziku: "The rumbling tumbling Tom of Diyarbakirspor once said a weasel is indebited to him. He spoke of sums larger than a weasel can lawfully hold in posession. Then it stroke him over the head that maybe the extensive lower mammal invasion Ulugbeg appointed for next year to pass, had already commenced on a seemingly premature basis. Yet no incubator was available, so he also acquired knowledge of putting his personal belongings into a finely crafted Suomi produced suitcase, shortly thereafter burying it into a land, hostile to mammals. This was it, the final deed. Now he waited, distracted, for the microorganisms to pass his feet, for he had no quarrel with them and no fear of them either. He thought of nothing."

Prebiram Zrele reči Lojzeta K. in se čudim nergavi naravi pisanja. Podpiram anarhijo in obsojam sterilnost, čeprav jo do kraja obožujem. V anksioznih zametkih prekolnjenega duha vidim sebe, na hrastovih parah, da je še nosačem težko pod pazduhami. Učim se treh dialektov maternega jezika, treh novih svetovnih jezikov in lansiranja pljunka v ugodni, moški diagonali proti tlom. Svojega jezika še kar nisem našel, kajti malo se spomnim od kdaj prej. Nobene knjige ne preberem do konca, ker se konca bojim. Kot potapljanja na dah.

Sprl sem se skoraj že z vsemi ljudmi, ki so še premogli voljo, da bi mi povedali stvari naravnost. Čez dober dan in pol potujem na drugi konec sveta, ne po svoji krivdi, še manj po svoji zaslugi ali morda edino zaradi mile, ogoljene ljubezni, tja, kjer bom zrl kamene črte v pustinji, ravne in zoomorfne, kjer bom ugledal kamne, med katere niti konice noža ne moreš zatakniti, in ugledal ljudi, ki imajo isto telesno hibo - iskanje pozornosti.

Prijatelj je še vedno v kritičnem stanju in ne vem, kako naj mu jaz, ki ga nisem nikoli maral, nikoli zares in do kraja, pomagam iz tega.

Opravičujem se vsem prizadetim za prvi malo bolj osebni zapis po dolgem, dolgem času. Deklica zgoraj se je postarala prezgodaj in moški ni nikoli odrasel.