nedelja, avgust 08, 2010

El condor pasa (poskus popotniške naslovitve)

Kondorjev let, vsako pero se posebej spušča s planine, toliko je med njimi razmika. Grizenje starih psov, ki so kot čebele, napad in smrt, pušča vedno večje otekline. Igralci so, ki sem jih videl igrati, in niso vedeli, del kakšnega večjega načrta da so. Tako ali tako je poklicanost najbolj samoumevna od vseh - prevzeti nekaj dodatnih nalog, ki jih nihče drug noče ponavljati vsak večer na enak način. Povzeti stare kodekse, jih porezati z obsidianom, jim vzeti srce in ga razstaviti na enak način, večer za večerom. Nobena posebna spretnost ni potrebna, le dovolj velika mera iznajdljivosti in predvsem trpežnosti. Nikoli nočem obupati, pa če bi bilo zaradi tega treba prodati zemljo, hišo, gozd, nakopičene skladovnice drv ali polna vimena.

Sadizem vztraja poleg vseh obvoznic, poleg vseh osamelih motelov na vejah avtoceste, na drevju civiliziranega človeka. Moč ga je kupiti, čokoladni sladoled z veliko smetane je, nosnice postanejo nozdrvi ob tem sladkem vonju. Lepoti je namenjeno ali umreti ali prekladati odločitve. Meni, neobrezanemu, je namenjeno sedeti na stolu in se niti za ped premakniti. Lahko si gladim jezičke čevljev s pogledom. Človek mora spoštovati stvar, po kateri hodi vsak dan. Zato je Bikila tekel bos, da bi lahko bolje spoštoval samega sebe. Toda njegove noge so spet postale odmrla koža, podplat, poln čudnih geoglifov, drobirja, anorganskega in ne, ostrega in ne. Tako da je vedno vmes plast popolnega nespoštovanja, med skorjo zemlje, ki preprečuje, da bi padli v njeno vročo sredico, in menoj, ki si otiram znoj izmed palcev in upam, da me plavalna kožica opraviči pri naslednjem božjem check-inu, da se izgovorim kot čista žival.

Še manj kot dan je do Peruja. In obrvi dobivajo otožen zvok, ko se iz njih iztrga kakšna majhna dlaka, svetla pri izviru, zašiljena in temna damaščanka pri vrhu. Pet minut stojim pred umivalnikom in pada z mene kot zapoznela toča z velike lipe. Zdaj, ko je poletje, je pod oblo krošnjo pripravljen čaj.

Treba je počakati na konja, a ne čakati na sedlo, ampak preprosto skočiti nanj in ga ne spustiti, razen če gre za njegovo življenje, kot počne to veliki starosta Alim. Škoda, da ne posluje v mojem mediju. Ne?


3 komentarji:

F.W.Mietzsche pravi ...

Si kdaj videl Petra Falka v tisti predkolumbovski psihopatsko-mafijski vlogi?

Szpilman pravi ...

Ne, v katerem filmu je bilo to?

F.W.Mietzsche pravi ...

Murder Inc.