Kako je zdaj z navdihom?

Mnogo not je treba še postaviti vzporedno s tistimi pravimi. Kot bi bil tista avstrijska eksperimentalna videastka, ki si tišči okularje kamere v grlo, da bi odkrila izvor človekove identitete, njegov glas. Nemara je glas edina stvar, ki je v sebi in na sebi ne moreš prevarati. In če pogledam na to, kako se igralski glas obnaša na odru, sploh takrat, ko ga stiskajo pogledi, je naloga vse prej kot lahka. Najlažje je vedno znati tekst, gledati dirigenta in plesati s poskočnimi podplati. Ampak samo tisto, kar se porodi med dvema vsaksebi postavljenima vrstama belih kron, samo tisto te lahko odreši. Naj bo lahkotno žužnjanje, rjovenje early jazz "modrih not", 12-tonsko hrkanje zamaščenih bluzovskih zaporedij, ni važno ... Važno je, da človek zaupa svojemu glasu. Kot pravi v neki knjigi Mladen Dolar, si včasih izjemno radi pojemo v banji (v kolikor jo kako gospodinjstvo še premore) - ker se naš glas umetno ojača. Hec pa je v tem, da se tudi dejansko zven olepša in njegov izvor zbistri. Samo zaradi zaupanja.

Včasih se mi res zdi, da ne bi smel riniti v ene kotičke sveta, kjer ni moje mesto. Če rad pojem raznovrstne melodije in neskončno uživam ob poslušanju mughama, to lahko pomeni tudi zgolj to, da bi bilo bolje ostati med oboževalci, kot pa zaradi potrebe po visokih stebrih in lovorjevih vencih prekoračiti tanko rdečo črto. Posredi pa se vleče žgoča nit, ki vodi do skladišča trinitrotoluena, si je rekel nekdo ...

Občutek je neznansko pomemben, izkušnja daljnosežna. Za tvojim hrbtom rohni resda malo zmanjšani orkester, nekakšen skravžljani "bigbend", poln drugačnih ljudi. Sedijo in mojstrijo svoj posluh v maniri svojega instrumenta. Njihovo orodje je odtaknjeno od njih, a jih še vedno nujno potrebuje, svoje kneze in gospode, okretne in plameneče. Kot igralec ali pevec pa ni nikogar, na kogar bi lahko preložil odgovornost. Ena je bronena ulitost in ena je koščena barvitost ustroja telesnih komponent. Za slast, ko primoraš k pogledu in pritrkavanju nemalokatero navzočo okončino, je treba včasih plačati visok davek. Pa ta davek ni osamljenost, ni izčrpanost, ni pozabljivost - je izguba svoje lastne sence, kot bi pravljičarsko dahnil Oscar Wilde. Z ostrim nožem jo poklanjaš in jo nekega dne do kraja odrežeš, sentimentu v posmeh. Brazgotine so lahko srečne, če ostanejo samo zlate plakete, s katerimi se lahko ponašaš v prihodnjem veku, veku preživelih.

Eden mojih najbolj peklenskih tednov se bliža koncu - in sprašujem se, ali je vredno umirati kot mlad starec, resno in brez zadržka. Nemara se iz čiste pomisli rodi metulj, preko grde bube, sublimiran, kot čista alegorija letenja.

Počutiti se kot zapuščena, ljubeča, neustrašna Japonka, to je moj današnji izziv. Morda nekako tako kot ta z gornje slikarije. Ugibaj.