Stranske cestne deteljice vzletajo iz križev asfaltnih okljukov,
dremotne perutnice postajajo, da se ne sfiži ogrlica iz bazaltnih, tukaj lebdečih
stvari.
Reportaža o izumrlem plemenu s pokrivali za mednožja,
osramočena deklica s ploskimi pljuči,
v meni razrezana koža,
sam sem jo prosil, naj čez odpadle iglice premeri kilometre
do prve večje črpalke, ki kakor z ošiljeno peto buta v površje -
mršava je zemlja in votla in znotraj je voda madež
in madež se obnaša naravnost kot voda,
občutek zamenjanih dogem pa nima ne toka in ne nesnage na sebi.
Skratka, tudi kislih kumaric se ne da razložiti v ljudski kitici,
dremanih tercinah, pojočih poslednjih četrtinah. Razdeliti na štiri, kot dete in sključenca
tudi vojščaka in uradnika.
Kot da bi bilo vse skupaj bolj dražestno, kot razcvel drobnjak mikavno,
če bi imelo na sebi rimo, oblikoven stik,
ki bi nadomestil izum telefona v gneči obrazov na šipah,
dotik-dovtip, ki bi, kadar bi luna zarumenela od preblizkega sonca,
v brvi med dvema postajama istega računa
zavezal široko, vezeno štolo.
Nadeti tuniko čez glavo, tako da je vse najvažnejše še vedno pokrito,
pomeni postati boksarska vreča.
In ko se potlej sama od sebe rodi bela, vitka sveča,
ostane za njo zlomljen tilnik in izdihljaj v zgrbljeno čelo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar