Opeka, farse, Mlakar, Kocbek, Jakob etc.

Zadnje dni se intenzivno sprašujem, ali je v resnici možno življenje brez trdne in (hja, v bistvu) zavestne vere v neko tretjo substanco, v nekaj, kar nisem jaz ali moja trenutna (ali širša) želja, marveč nekaj večjega, bolj vseobsežnega, kakor misija v razliki z ambicijo. Spremljal sem medijska poročila o slovenskem lazaristu, misijonarju Pedru Opeki (dih jemajoče, pravzaprav), gledal dokumentarce o božjem glasu v otrocih po celem svetu (kakšna žalostna komedija), gledal dokumentarec o Pii in Pinu Mlakarju, v katerem na koncu Pino ves posvečen (brez heca ali karikature) recitira pesem svojega prijatelja, zame enega tistih pesnikov, ki je najbrž vedel, kaj je to vera (kakršna že):

Edvard Kocbek: Molitev

Sem, kar sem bil,
in vsakdo me bo mogel pozabiti.
In vendar moram reči: sem in bil sem in bom,
in zato sem več od pozabljenja,
neizmerno več od zanikanja,
neskončno več od niča.

Vse je večno, kar nastane,
rojstvo je močnejše od smrti,
vztrajnejše od obupa in samote,
silnejše od hrupa in greha,
slovesnejše od zavrženosti.
Nikoli ne bom prenehal biti.
Nikoli.
Amen.

Morda je ta preprosta, skoraj kmečka mentalna motivika poezije tisto, kar je umetnost, in dejstvo obenem, da tudi iz reproduktivnih umetnosti (kakor je ta, s katero se trenutno ukvarjam in v kateri se pravkar iščem) lahko izide nekaj več, kot zgolj "poustvarjanje" (kako nemarna in zločesta beseda), ampak meji že bolj, da se pošalim, na vedo, na mojstrstvo forme nad materijo (miselno, fizično, etc.). Mogoče bo končno čas, da preberem Bit in čas - ergo, da preberem več, kot zgolj prvih pet strani in odložim, ker ne razumem ničesar. Majhen je človek, pa ni, da bi cmihal in se ob steno metal kot kak pokvečen bobek, nego je njegova naloga in čast v tem, da se razraste v mogočno drevo, ki bo lahko utrpelo ogenj z neba in silne krče iz globine Zemlje, pa mu ne bo hudega, hehe.

Vsekakor pa sem proti temu, da postanejo dokumentarci glavna veja umetnosti. Zelo proti! Dovolj je iskanja resnice z resnico.

Spodaj, za ilustracijo, fotografija enega najbolj nadarjenih slovenskih pesnikov svoje generacije.

Po radijskih valovih ene od dveh prebavljivih radio postaj v Sloveniji (Radio ARS, 3. program nacionalkinega radia; drugi je Radio Študent, morda še MARŠ) se pretaka psihološko potlačeni pop Georga Gershwina, po mojem predvajalniku pa zadnji plošček Irene Tomažin, o katerem še vedno nimam izdelanega mnenja (in mislim, da bom rabil še kar nekaj časa, da se zgodi kaj takega). Prekinem poslušanje, da bi ga zamenjal za glasbo Charles Lloyda. Njegov zadnji koncert v Ljubljani je bil res nekaj takega, kar človek zlahka uvrsti v oddelek za nič spektakularne, mistične in navdihujoče dogodke. Seveda se za starega človeka niti ne spodobi, da se zavija v kičasto vato slepe zaljubljenosti v ... vse. Odločitev je padla že davno tega, pokažem vam torej to posledico, eno in vseobsežno, vi pa me lahko sodite ali pa samo opazujete.

Od avgusta, kar sem nazadnje poklonil spletni zapis tej nikogaršnji zemlji, se je zgodilo mnogo. Čisto resen (in ne resnoben) občutek, da sem znotraj dni, ki so pretekli, preživel "njih dvojno količino". Znotraj gledališča in v očeh gledalca se vsak večer dogajajo spočetja in pogrebi. Normalnemu človeku lahko hitro postane zadosti tega izkrivljanja in nevidnih preobrazb resničnosti. Šla je prva premiera, šla je druga, v splošnem pomanjkanju vrednosti številke in izpostavljanju številčenja vrednosti je šlo nekaj manjših dogodkov in spoznanj, vse pa je venomer v glavni meri povezano z odrom, s tistim umišljenim svetom, ki ti lahko izpije dušo. Nič drugače kot kak sestradan transilvanski mit.

Prva naša premiera letos je govorila o duši, ki se je zavlekla v svoje zadnje neodkrite jazbine, da je ne bi nikoli in nikjer nihče več našel. Mislim, da se je z našo "raziskavo" umaknila le še tisti korak dlje, ki smo ji ga hoteli preprečiti. Moje glavno vprašanje o tem, ali smo se igralci sposobni najti v drugem svetu v času predstave, v svetu, ki je tako drug, da pozablja na tiste nas iz nam poznane resnice, ostaja neodgovorjeno. Kljub vsej izkašljani grenkobi in posejanim travniškim cveticam.
Druga premiera je govorila (in obe še vedno poskušata izdaviti svoj rahli, a artikulirani vzdih) o človekovi nezamenljivi ljubezni do sedanjosti, o ljubezni do države (če citiram Živadinova, ki pravi, da je politika ljubezen med moškimi). Govorila je na sproščen in besen način, na način seksi uporništva in krčevitega obupa, na način slabe glasbe, ki je slaba zato, ker ji je slabo od estetike usmrajene, oddaljene elite ljudi, govorila je na način rokovnjača, v latovščini, v srboritem izpraševanju, ki se z vsakim hripavim glasom bolj pogreza v larpurlartizem.

Vmes moji pomembni soljudje stopajo v stik z depresijo, z novimi ljubeznimi, z nosečnostmi, z bolečimi konci zvez, s sijajnimi poklicnimi uspehi in z močno zavestjo o svoji lastni izpovedni moči. Niti jaz sam ne ostajam na istem. Mogoče bom lahko že kmalu začutil, da mesto, kjer sedaj živim in delam, skriva v svojih rigidnih nedrjih nekaj zame, toda za to bucikino glavo in za njen prostor v kopici sena se bo treba boriti še bolj zagrizeno, ravnati se po načelu, da kdor gre daleč, mora nujno vmes padati po tleh in se ponovno vstajati.

Dovolj. Upam, da bo to dober, čeravno preprost uvod v novo sezono alienacije.