Domena blaženih

Po radijskih valovih ene od dveh prebavljivih radio postaj v Sloveniji (Radio ARS, 3. program nacionalkinega radia; drugi je Radio Študent, morda še MARŠ) se pretaka psihološko potlačeni pop Georga Gershwina, po mojem predvajalniku pa zadnji plošček Irene Tomažin, o katerem še vedno nimam izdelanega mnenja (in mislim, da bom rabil še kar nekaj časa, da se zgodi kaj takega). Prekinem poslušanje, da bi ga zamenjal za glasbo Charles Lloyda. Njegov zadnji koncert v Ljubljani je bil res nekaj takega, kar človek zlahka uvrsti v oddelek za nič spektakularne, mistične in navdihujoče dogodke. Seveda se za starega človeka niti ne spodobi, da se zavija v kičasto vato slepe zaljubljenosti v ... vse. Odločitev je padla že davno tega, pokažem vam torej to posledico, eno in vseobsežno, vi pa me lahko sodite ali pa samo opazujete.

Od avgusta, kar sem nazadnje poklonil spletni zapis tej nikogaršnji zemlji, se je zgodilo mnogo. Čisto resen (in ne resnoben) občutek, da sem znotraj dni, ki so pretekli, preživel "njih dvojno količino". Znotraj gledališča in v očeh gledalca se vsak večer dogajajo spočetja in pogrebi. Normalnemu človeku lahko hitro postane zadosti tega izkrivljanja in nevidnih preobrazb resničnosti. Šla je prva premiera, šla je druga, v splošnem pomanjkanju vrednosti številke in izpostavljanju številčenja vrednosti je šlo nekaj manjših dogodkov in spoznanj, vse pa je venomer v glavni meri povezano z odrom, s tistim umišljenim svetom, ki ti lahko izpije dušo. Nič drugače kot kak sestradan transilvanski mit.

Prva naša premiera letos je govorila o duši, ki se je zavlekla v svoje zadnje neodkrite jazbine, da je ne bi nikoli in nikjer nihče več našel. Mislim, da se je z našo "raziskavo" umaknila le še tisti korak dlje, ki smo ji ga hoteli preprečiti. Moje glavno vprašanje o tem, ali smo se igralci sposobni najti v drugem svetu v času predstave, v svetu, ki je tako drug, da pozablja na tiste nas iz nam poznane resnice, ostaja neodgovorjeno. Kljub vsej izkašljani grenkobi in posejanim travniškim cveticam.
Druga premiera je govorila (in obe še vedno poskušata izdaviti svoj rahli, a artikulirani vzdih) o človekovi nezamenljivi ljubezni do sedanjosti, o ljubezni do države (če citiram Živadinova, ki pravi, da je politika ljubezen med moškimi). Govorila je na sproščen in besen način, na način seksi uporništva in krčevitega obupa, na način slabe glasbe, ki je slaba zato, ker ji je slabo od estetike usmrajene, oddaljene elite ljudi, govorila je na način rokovnjača, v latovščini, v srboritem izpraševanju, ki se z vsakim hripavim glasom bolj pogreza v larpurlartizem.

Vmes moji pomembni soljudje stopajo v stik z depresijo, z novimi ljubeznimi, z nosečnostmi, z bolečimi konci zvez, s sijajnimi poklicnimi uspehi in z močno zavestjo o svoji lastni izpovedni moči. Niti jaz sam ne ostajam na istem. Mogoče bom lahko že kmalu začutil, da mesto, kjer sedaj živim in delam, skriva v svojih rigidnih nedrjih nekaj zame, toda za to bucikino glavo in za njen prostor v kopici sena se bo treba boriti še bolj zagrizeno, ravnati se po načelu, da kdor gre daleč, mora nujno vmes padati po tleh in se ponovno vstajati.

Dovolj. Upam, da bo to dober, čeravno preprost uvod v novo sezono alienacije.