Jurski park

Odločitev, ki se poraja, je kot selitev v zakotni gorski samostan, kjer iz podolgovatega okna opazujem vertikalo črnega neba in modre Zemlje, kot nekoč Juri Gagarin. Nobenega horror vacui, nobenega preizpraševanja, samo čisti smoter napredka civilizacije, z zavestno mislijo na njegovo linearnost, na predvidljivost poglabljanja vedenja. Kot da lebdim na magnetnem stolu v tem majhnem kabinetu, kjer ni več niti ene knjige, nego namesto papirja tekoči kristal, posajen v obliki logoreičnega univerzuma. Berem iz neoprijemljivih odstavkov nekoč na trdno snov ustvarjenih knjig. Moja glava je kot kozarec za alzaško vino, v katerem je prostora za pijanski izvržek, za bruhanje, ki ga sčasoma odlijem, oslinim svoj prst in vztrajno polzim po robu kozarca. Steklo zadrgeta, se strese, ionske vezi kremenčevih kristalov začnejo pokati od najmanjše podvezice naprej, tišina se zdrzne in pričakuje rojstvo glasu, toda iz nedrja posode, ki je nekoč gostila vino, prijetne zvoke in naposled zavrženo bolezen človeka, se razleže samo še zamolkel pok. Takšno je torej danes vesolje, polno zamolčanih, na gosto posejanih, a skritih kričalnih komor, ki si pravijo ljudje. Znotraj njihovega obokanega in utrjenega trupa, prepredenega z nasipi, ljubeznijo, katranom in nevidno borbo za obstanek se razrašča krik, nešteto drobnih pokov, a vendar ne gre za praznično bučanje lučk. Gre za pihanje v starodavno svečo, ki gori znotraj vsakega posebej, znotraj vsake teh katedral v človeku, in medla svečna luč se po prepišnih vitražih plazi navzdol, v kamen, v prst, v komaj še vročo sredico planeta. Treba je izbrati rod, ki se ni pokvaril v vseh selekcijah, ki jih je izvedla zgodovina, ampak to ne bo naš rod. Mi se imenujemo vmesna generacija, ki je zatavala v nujnost nenehnega izbiranja. Kot so za povojno generacijo, ki jo je dokumentiral John Osborne, Plattersi zateglo tulili "where is the future, where is the rapture" - ergo: kje je prihodnost, kje je vzhičenje, veselje, židana volja, tako je za našo generacijo popotnica dvojna. Pred nami generacija, ki nas je rodila, ki niti iz trebuha ni videla nobene svetovne vojne, domovinske pa niso bile več "sprejemljive" in "narodu koristne". Za nami pride generacija, ki ne bo več vzpostavljala refleksije zasebnosti, ampak bo ječala pod jarmom prenaseljenosti planeta. Mi smo ti, stoječi v razpoki, iz katere se ne moremo sami izbezati. Pred nami generacije ljudi, ki so redno hodili v službo in bili po štirideset let vedno na enak način uporabni, včasih z neslanim humorjem in včasih s pikniki ob sobotah. Za nami prihaja turbulentna parada radikalnih mnenj, ki ne bodo več mogla obstajati, ako ne bodo radikalno vsaksebi, izničena skozi negativ, poudarjena skozi ponižanje, to bodo mnenja lahkih rezil, ki ne bodo zarezala s svojo težo, pač pa s svojo okretnostjo. Boj za obstanek se bo prerodil v boj hitrosti proti razmisleku, boj konca algoritma proti spreminjanju njegovega izvira.

Mi smo generacija, ki je ustvarila funkcijo "shrani" in funkcijo "naloži" za vse večne čase. Zato ne moremo več živeti drugače kot sami, imeti otrok drugače kot zaradi neznanega instinkta, imeti znanja razen zaradi varnosti ali imeti čustev drugače kot zaradi preganjanja dolgčasa. Vse to je neizmerno utrujajoče, vendar nemogoče je, da nam ne bi uspelo. Kajti če ne uspe nam, je vse izgubljeno.