- kdo hodi gledat te diplomske predstave poleg prijateljev, sorodnikov, obupno premajhne količine strokovnega in sploh potencialno delodajalskega kadra ter ... kdo? Kdo je tista neodvisna kritična masa, ki predstavlja tretjo plat gledališke publike, torej ne tiste navijaške ali profesionalno deformirane, ampak neko (človek bi kar malo idealiziral) hegeljansko antitezo obojega?
- če tega tretjega ni (in tega tretjega v določeni meri primanjkuje tudi v dobro zasidranem institucionalnem gledališču na Kranjskem), kakšna je potem realna/presežna vrednost te edine celokupno žive (dasiravno prerokovano mrtve in nevemkakšnevse umetnosti) veje človeškega (po)ustvarjalnega duha?
- kako je mogoče, da v predstavi, katere tekstovno izhodišče tako močno temelji na estetiki pesniškega govora, na zgovorni monštranci človeškega preimenovanja ali šele poimenovanja stvarnosti, da v takšni predstavi besedilo samo večinski del predstave ni zanimivo, ni v prvem planu, in da to povzroča v bistvu zelo malo škode samosvoji, odcepljeni energiji predstave?
- kakšen je pravzaprav potek igralčevega mladostnega zorenja skozi pouk na takšni umetnostni akademiji; da sem še bolj surovo splošen - kje je opazno, razen povečanja izkušenj in pozitivne samozavesti, kaj dobrega počne igralska akademija za igralca samega, kje je empirično dokazljivo znanje, ki ga je osvojil in si ga tenkočutno ter mimogrede podjarmil?
- kako videti neomajnost mladega človeka (ki obstaja, na več nivojih, le da jo tako premalokrat opazim-o) na odru, kako prepoznati v njem nekaj, kar šele mora zrasti v pravo karizmo, pravo tehnično zmogljivost, pravo možnost za poseganje po nedosežnem?
- in ultimativno iz tega nabora splošnosti - kako se obnašati, po Zeamiju in njegovem Fushikadenu, do rekla, da tisti igralec, ki ga gledaš na odru in se ti zdi manj sposoben od tebe, da je tisti igralec na istem nivoju kot ti ali nemara boljši, šele tisti, ki se ti zdi res slab, je tvoj primerjalni kontrolnik?
Vprašanja resda zvenijo splošno, a se konkretizirajo skozi omenjeno produkcijo Potohodca (Dane Zajc), ki je bila zmes nesovisnih ubežništev duha, med katerimi so se k sreči znašli takšni biseri, kot je sijajen skupinski duh, zametek ne preveč agresivnega orgijskega gledališča (karkoli sem že pametnjakovič s tem želel povedati), duhovita kmečka humornost znotraj precej hermetičnega teksta ... na drugem bregu pa stojijo dramaturška zmedenost, na mestih malo inteligentno razumevanje besedila, kadar je besedilo v prvem planu; z živahno in domala lutkarsko-favnovsko-burkaško izrabo telesa prekrita popolna ignoranca "vsebine" (čeravno nisem ne advokat ne antagonist klasičnega fabuliranja) in še nekaj podobnih nejasnosti, ki lahko obenem učinkujejo kot sijajna protipozicija urejenosti in brušeni zvočnosti jezika, po drugi strani pa kot preprosto nedomiselno nizanje scenskih izmislekov, ki sicer brez dvoma krajšajo gledalcu čas, na daljši rok pa mu ga jemljejo.
Želim si, da bi v igralskih/režiserskih/dramaturških produkcijah, ki si jih bom ogledal v naslednjih dneh, videl veliko samozavestnih in bistroumnih (na obe plati) odrskih ustvarjalcev, ki jim ne bo para. To! Tega si res želim. Ne, da jih tokrat ni bilo, nasprotno, a želel bi si še več tega, veliko več. Toliko za polnočni razmislek. Bodi Taliji potoženo in njenemu lahnemu spancu takisto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar