Ponoči je tisto pravo življenje, podnevi mu nič tako nezaslišanega ne more prirezati peruti ali narediti kaj bolje, bolj trdno. V sanjskih algoritmih nastajajo stvari, bolj trdne od jeklenih stebrov ali jordanske Petre, tudi v živo skalo izklesana korita rek niso tako obstojna kot je dotik z dlako velike, plenilske mačke v sanjah. Od ondod prihajajo pomirjujoče podobe, ki bi v resničnem življenju pomenile hipno smrt ali bi se v najbolj surovem smislu izognile enačbi, ki na eni strani pogojuje enotnost časa in na drugi enotnost prostora. Vendar življenje ni atiška tragedija! Prav tako kot prizori iz sanj niso vedno tako usmerjeno logični, kot so zadnji rezi v Bergmanovem Fanny och Alexander.
Kot nekdo, ki skuša najti svobodo znotraj svoje poklicanosti (pravijo sicer, da kliče božji glas, pri meni se zdi, da kliče glas mojega alterega, ki je zelo daleč od kake popolnosti - ali sploh kakšne božanske monolitnosti), ugotavljam, da je zdaj čas, ko moram okrepiti svoje zaupanje. Še najmanj vase, bolj v druge. Ugotovil sem, preprosto, da vsaj nekaj ur pred predstavo ne smem stikati, ne z izreko ne z ošinom pomisli, po besedilu predstave, ker so besede kot moje primarno orožje tako globoko zakodirane v meni, da če jih ne najdem v pravem trenutku, potem jih tam ne sme biti. Vse potrebno moram storiti prej, kot dober dirigent ne pušča prosto napetih falosov, prosto drsečih lokov na godalih, umirjenih za premiero, ne, silovito jih krivenči, motovili z njimi po ozkih soteskah lastnih vatlov, jih z neznatnim ugrezom blazinic prstov krca po njihovih zardelih temenih, samo da bi prihranili svoje najboljše, svojo žlahtno življenjsko s(i)lo za trenutek, ko se bo zanetila vžigalna vrvica. Moram prebuditi telo, z vsemi tehnikami, ki sem se jih in ki se jih (predvsem to) še bom naučil, moram prebuditi glas, ki me je, ne vem, kateremu bogu naj se zahvalim za to, tolikokrat rešil pred svojim lastnim rezoniranjem, moram zbistriti svoje utrujene oči, ki se zaradi dolge habitacije v temnih, oglatih prostorih, priostrijo na bližnje nevarnosti, na vojne s kratkim, hladnim orožjem. To že. Toda ostalo, sama materija, mora imeti svoj spanec, mora odsanjati ravno toliko kot odsanja moje drugo, negledališko telo.
Ravnokar razmišljam, zakaj nekaj velikih skladateljev klasične glasbe, predvsem krog, ki ga je spočel Richard Wagner in njegovi nadaljevalci (ne pa nujno zgolj posnemovalci, to bi bilo krivično reči) tako malo ve o tem, kako je treba obdelati svoje delo kot helenistično soho, in to še preden lahko to stori poslušalčeva čuječnost - zakaj je treba pisati te uro in deset dolge simfonije z neskončnimi ponavljanji? In novo nasprotje znotraj nasprotja: zakaj bolje zvenijo počasne, premišljene (?) izvedbe teh noro dolgih del? Zato, ker sem jih najprej slišal tako, v tem obupno počasnem tempu, ki se vleče kot zehajoča čeljust v parterju gledališke igre? V hitrosti, ki naj bi bila istovetna "tisti, kakor si jo je zamislil skladatelj", zveni Bruckner bolj kot "še eden od mnogih", in tukaj je razlika med Nemcem in Romunom. Jochum in Celibidache sta oba bila svoje vrste mistika, a sta svoje valkire ali transilvanske nosferatuje (zakaj se nosferatu meni vedno sliši tako, kot bi nekdo v latinščini omenil kakega svetnika ali kar Devico Marijo?) iskala čisto drugače. V velik užitek je prav to - primerjati in zapolnjevati medprostor, ne scela in počez, marveč z drobnimi vezivi, ki ustvarjajo najpomembnejšo besedo umetnosti - dialog.
Po tem je seveda tudi samouprizarjanje, torej ustvarjanje instrumenta iz svojega bivanja, nekaj popolnoma drugega. Nekaj, na kar lahko vplivam le tako, da ustvarjam vse tisto okrog, kar je potrebno, in to čimbolj zavzeto in osredotočeno. Usrediščenost brez središča, to je ta specifična rotacija okrog osi, ki je značilna za tisti kraj sveta, kamor si želim priti - v nepredvideno polje med ljudmi, zavezanimi umišljenemu času, skoraj takšnemu, kot je tisti v snu.
Sanjal sem objokane ženske v ogradah za kokoši, potem sem sanjal velike ženske v belih haljah, ki so me skrile pred nalivom; sanjal sem besne flegmatike, kako vžigajo bencin po travnatih poljih, da bi šlo vse k vragu - in nazadnje sem sanjal knjigo zaveze, kako ustvarja med sabo nasprotujoče si vzorce pod močno roko kopij in šap velike plenilske mačke. Tukaj se končuje današnja lekcija.
1 komentar:
aj može
Objavite komentar