Obratna pot gledališkega ustvarjanja mi je časovno pobrala popolnoma cel vikend, dala pa veliko. Učil sem se, kako naj bi izgledalo, če svojega odrskega dela ne moreš ne zagovarjati, ne komentirati, ne spreminjati takoj (ampak po sprejemanju in premlevanju mnenj), ko poslušaš gledalce, v bistvu tvoje "kolege pri zločinu" (ker je bila pač delavnica brez zunanjega, neaktivnega gledalstva), ampak moraš samo preživeti s svojim sporočilom in ga semantično obdelati do vnovičnega snidenja.
Kako je to - premisliti, kje je motnja med tistim, kar se zazna in vidi ter med tem, kar si ustvaril v sebi, ko si snoval misel in njeno določnost? Včasih je problem, ker gledalcu moraš zožiti polje asociacij, da ga lahko bolje povlečeš v svoj svet. Ne smeš pa ga, obenem, obravnavati kot neumnega, ker ti lahko tvoje podcenjevanje vrne s trojno mero zdolgočasenosti. Zajebano je, ko si žrtev mnogočesa: svoje bazične prisotnosti na odru; svojih frustracij iz želje, da bi pomnožil variacije svoje biti; osnovnega čuta za dejstvo, da čista samoterapija na odru nima pravega pomena za gledalca... Grozno je in izzivalno obenem.
In potem so vaje s četrtimi letniki spet nek oddvojen način odnosa igralec-režiser-igra, kot ga vsrkavamo (ali se ga vsaj trudimo razumeti) pri svojih glavnih dveh učiteljih. Nekateri zamudijo po pol ure na vajo in pihajo od besa, ker ne najdemo takoj ključa od vhodnih vrat; eni se stalno mečejo ven iz koncentracije s prižiganjem čikov ali pa čisto privatnimi heci, ki v vlogi nimajo kaj iskati... Ma, eh, mislim, kaj mene briga -
ampak če česa ne prenesem, je to lenoba, ki se trudi najti ustvarjalen izgovor zase.
Prijateljica ima krizo. Ne ve, če je sposobna za stvari, ki jih hoče početi, ne ve, kakšen je najin odnos (in če se slučajno preprosto samo ne igra z mano, česar očitno noče). No, jaz sovražim naštevanje, zato bom kar končal. Basta.
Kaj se mi dogaja v življenju? Niti sproti dobro ne prebavljam. V meni se po kake pol leta spet narahlo prebuja potreba po bližini ženske.
Materialno vem zgolj toliko, da imam dva prešerna sredstev za do konca novembra. Razmišljam torej o lastni bio gredici za omaro s perilom. In če mi cimer nenadoma odnese računalnik, me niti ne bo treba več brati :). Človek bi od vzhičenosti kar poskočil, res.
Vsekakor spite dobro in obilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar