Insomnia

Via negativa prinaša tudi nove, zagonetne oblike mučenja samega sebe. Kot bi se cela formacija dobro ohranjenih kitajskih vojakov iz nevemkatere dinastije že spravila k življenju in te pretepla, tako se počutiš, ko tvoj prizor in tvoja ideja sprožita vse kaj drugega od tega, kar si hotel. Na srečo so šumi v človeški komunikaciji le redko tako močni, da bi povozili čisto vse. Nekaj je vedno razumljivega, ampak če je to res samo tisto osnovno in tisto splošno, je hudo. Konec koncev delam na tem, da bi nekaj povedal. Dobro ali ne, naj bo vsaj razumljivo.
Dobil sem izredno zanimivo elektronsko pismo, v katerem dve punci, ki sta nas intervjuvali po četrtkovi predstavi Odtenkov (stara gimnazijska reč, ki se vleče in v amplitudah premika iz dobrih v slabe uprizoritve ter nazaj) do onemoglosti ustoličujeta podobo Tujka in Alena, ki ga je igral, v nekaj najboljšega, kar se jima je kdajkoli zgodilo. Tako zaljubljeni sta dečvi, da hočeta celo njegov avtogram in v isti sapi poudarjata, da je itak cela ekipa nadstandardna, ampak da on pa, oprostite, res izstopa. Prav zabavno je bilo to brati, tudi zato, ker Alen od te predstave naprej ne bo več igral - zdaj ga bo menjala punca, ki me - prvič - jako spominja na neko bivšo ljubezen (not good) in - drugič - se mi zdi jako nezanimiva v svoji zaprtosti. Zaenkrat. Ampak stvari bodo šle na bolje, čutim to. Morajo.

Stvari morajo končno iti na bolje. Tudi zame, ki včasih samo še sanjam o češnjevi marmeladi na kakšnem dekletu, katerega ime tukaj nima kaj iskati, da bi to marmelado polizal z nje v največji možni erotični strasti in obenem psihološko vdani ljubezni. Malo mi manjka, no. In tudi za sošolca, s katerim imava neskončne probleme s statusom quo v igri in življenju - morava in moramo iti naprej. Vsi. Tudi prijateljica, ki ima občutek, da vleče deske eno za drugo, preveč posebej in take mance. Danes sem bil mogoče hudičevo oseben, mogoče pa ne.
Vsekakor me muči nespečnost. To je ziher.