Nov teden, nova predstava.

Show must go on. Ob pol osmih zjutraj sem butnil v vrata domačega salona oz. študentske sobe oz. postelja! Kje je postelja!
Torej, na ocene smo čakali približno do pol enih, nato smo se o njih pogovarjali do dveh, treh, vmes dobili vljuden obisk mož v modrem in stanovalcev (naš faks je pač le skupek sobic v konglomeratu stanovanj, kako nesrečno za igralsko šolo, kajne), čeprav smo našo jakost kar zgledno držali na sobni ravni; s faksa smo se preselili torej nekje ob treh (žal mi je za Miftarja, ki je moral braniti vrata utrdbe tako dolgo v jutro), okupirali zono pred NUK-om, od koder so nas spet pregnali plavi, tokrat v spolno enakovredni zasedbi ("javni red in mir in pošteni, delovni ljudje, ki bi radi spali, saj je noč za spanje," etc.); sledi migracija na Prule, do pač nekoga, kjer se ob kvalitetnem house izboru in izborno glasnih zvočnikih pozibavamo in razjebavamo do sedme. Poslednje dejanje - napolnitev praznih abdomnov pri najboljšem sosedu - šiptarju in njegovem bureku! Da je jasno: Albance in Kosovce inu ostale etnične manjšine s tega področja imam strašno rad, šiptar se mi zdi prav spodobno ljubek izraz.

No, da ne bom pisal, kako gre naprej od tam. Danes se začne namreč fotofiniš druge predstave, kjer imamo s sošolci sicer dosti manjše, a zato nič manj pomembne vloge (ekipa je pač ekipa, veliki in mali in vsi). Driada (G. Strniša, režija L.M. Škof) bo na spored pridrajsala za vikend, v soboto in nedeljo. Vmes me čakata še izpita iz tehnike govora in slovenščine.

Danes zvečer je. Ne morem ne jokati ne misliti ne hoditi ne sedeti. Nič od vsega mi ne gre skozi glavo, še manj skozi kakšen ud. Na seks ne morem misliti. Za branje manjka prepotrebne koncentracije. Za jed manjka prostora v sicer praznem želodcu.
Nikogar ni, da bi se o tem pogovoril z njim. Ker se nočem in mi pravzaprav tudi ni mogoče govoriti o tem, raje se zmaceriram sam in dokončno ugotovim, kaj je narobe z mano, da me pred produkcijo vedno zagrabi tak neskončen negativen občutek.

Alah je velik. Bo pa vsaj tiho zvečer. Zvečer moram biti glasen jaz.

Wrocław? Jezus.

Pohvaliti. Sprejeti. Zavidati. Nemoč govora. Menda vsaj kakšna, zagotovo pa so vse stvari težke kot je osmij gost, ko se ti enkrat zgodijo. Sploh pa se pri poklicu, ki je tako osebnostno izpostavljen in od mnenja odvisen, kot je ekshibicionistično igralstvo, to še tolikanj bolj opazi.

Izgleda, da bo prišlo kar dosti ljudi na izpitno produkcijo. Veliko več, kot sem pričakoval. In kar srečujem jih, pred knjigarno na poti do kosila, pred pošto, v podhodu, na poti do faksa, na gazi od faksa... Snega pa še kar ni. Hudiča, ali naj ga pričakujem za novo leto? Da mi bo pobelilo kračo, hren in jajca, kuhana trdó?? Pač - bo, kakor bo.

Začenjam razmišljati o tejle poti v Wrocław, ki se mi obeta za marec. S filmarji se moram nujno dobiti, posneti moramo namreč moje odgovore na kratko, hudomušno anketico, ki so jo poslali skupaj s prijavnico. Za kaj gre? V Wrocławu se bo od 14. marca dalje za kakšen teden odvijal festival odrskega petja, šansonov in takonakega. Moj profesor za petje me je, seveda vsega presenečenega, povabil tja in zdaj me čaka veliko dela med počitnicami. Sem vedel, da bo nekaj prišlo vmes - prosti čas mi očitno ni usojen.

Produkcija je blizu.

Vse je šlo še kar dobro, ampak zdaj so tu odnosi.

• Z režiserko, ki je vedno poštena do mene in mi pove naravnost, včasih pazi, da ne bi izbruhnila, ampak zaradi tega jo še toliko bolj spoštujem.
  
• S soigralko, ki nima čisto ničesar proti meni.
  
• S sošolci, s katerimi smo v tako fragmentarnih stikih zaradi vse obilice dela, da se uspemo pogovarjati samo še o faksu in ustvarjalnih ovirah.
  
• S prijatelji iz časov pred Akademijo, ki se upravičeno čutijo zapostavljane.
  
• S starši, ki bi me radi videli več kot zgolj parkrat na leto, ampak takoj zapadejo nazaj v svoje predvidljivo, zajedljivo pokroviteljstvo.
• S profesorji, ki bi radi videli polnost mojega umetniškega izraza, pa jim vedno manjkajo ali povezanost ali odločnost ali premišljenost ali izčiščenost ali že nekaj. In to tudi dejansko manjka, brez utvar.
• Z režiserjem, ki pričakuje profesionalce z nekajletnimi izkušnjami iz poklica "biti genij", pa niti sam točno ne ve, kdaj mu raziskovanje v tej smeri ustreza in kdaj ne.

Moji sošolci so postali moji edini prijatelji, če gledam na splošno. Edini, ki me poznajo bolj kot foter pa mama. Kaj vse dela ta jebeni študij iz človeka. In potem jih imam rad, četudi kar za brezveze, pa če oni mene sploh ne morejo, vseeno mi je.
Nekega dne se bom zbudil in ugotovil, da mi takšno delo in tak poklic sploh ne ustrezata. Ampak bodo samo sanje. Hec je v tem, da me vse skupaj blazno vzburja tudi takrat (ali pa še posebej takrat), ko se zdi, da ne gre niti ena stvar v redu.
Na vsaki stopinji so dokazi, da življenje ni praznik. Zato smo si jih pa ljudje naredili. Brez umetnih bi ostali samo tisti, ki trajajo kako minutko dneva.

Postelja, vedno znova.

Kako izgleda, če imaš takšno amnezijo, da se življenja na novo zaveš vsakih sedem sekund? Kot človek, ne kot riba ali kaka nižja oblika življenja, ki ji je to prirojeno.
Po mojem mora biti prava mala posebno zagonetna in žuljava oblika življenja. Sploh če se spomniš stvari za dlje časa nazaj, če veš, da si nekoč imel otroke, žensko, hišo, poklic in samoaktualizacijo. Ena oddaja zadnjič mi je dala veliko snovi v razmislek.

Delavnica se je prestavila. Po dolgem času sem šel s prijateljem na kosilo, pa še to je bilo prehitro, da bi se dejansko kaj pogovorila. Vaje so trajale do polnoči. In to niti ne vaje, bolj je bilo podobno lepljenju obližev in postavljanju ostrešja. No, pa še vedno nisem nič rekel o glavni produkciji, ker sem imel danes pri tem segmentu prost dan - za odpočivanje glasilk in mozga.

Rad bi šel v kino s kako punco, ki bi rada šla v kino z mano. Za nič drugega kot za občutek, da ne gledaš sam v svet. Samo to je. Zato ne maram hoditi več sam na kosilo, ker potem ostaneta samo hrana in Delo. Izobraževanje in vsesplošno konzumiranje informacij pa mora imeti nekje mejo, četudi mi moji možgani govorijo, da je še več kot dovolj prostora. Nekje vmes med izčrpanostjo in željo se mora najti prostor za človeka in za spanec. Grem uresničevat to, zdajle.

Želodec in paradigma bolezni

Ko se je začel Silvester, se je začela moja mini kalvarija. Od polnoči pa nekje do šestih zjutraj sem redno, skoraj vsakih pet minut hodil na stranišče in praznil želodec na zgornji lesi. Potem sem zadnji dan leta preživel ob nekem davno pozabljenem westernu, popoldne pa najprej ob naivnem pristopu do zabave, ki je vel iz vseh odprtin oddaje Pri Jožovcu z Natalijo (whatever happened to Avsenik...), v glavnem pa sem se precej zabaval ob drznosti TLP-jevcev in še bolj ob kompaktni privlačnosti silvestrskega programa obeh Tičev. Mogoče sem pa samo malo izgubil na svoji zajebanosti, ker sem bil itak priklenjen na posteljo in nesladkan kamilični čaj. Buuuu.

Zakaj vedno malo zbolim na novega leta dan? Mi je žal, ker sem premalo napravil zase in za druge v preteklem? Tega simptoma se bo treba enkrat odkrižati, enkrat za vselej. Kar je kot igralec, jasno, težko, ker ga moraš vseeno vsake toliko priklicati na dan za...sredstvo. Zakaj si sploh bolan? Zato, ker je bolna tvoja glava - in nič drugače.

Vseeno vam želim čimmanj zaokroženih cen, zlasti pa čimmanj zakrinkanih odnosov v novem letu. Brez izjem in z njimi.

Na, pa so ga.

Včeraj sem od polnoči do dveh oz. pol treh zjutraj rovaril po Jonasovem blogu (ob tem ugotovil, da blogerji dejansko so posebna podvrsta homo sapiens) in se čudil Pograjčevi najnovejši zamisli, da na novo uprizori Potemkina s Slinkyji, ki jurišajo čez stopnišče namesto ljudstva - in gledalci bodo lahko tekmovali s temi fedrami?! Ali nekaj. V glavnem, ni bilo zaman, mi je kar dobro preuredilo možganske cevi.

Danes pa so ga, no. Fentali.
Saj ne, da bi moglo biti drugače. Pa ni bil on vsaj odkrit, ko je sral svoje naokoli? Tisti nezdravi opozicionizem govori iz mene, saj ni drugega.

Kar se pa vaj tiče - zadnje dni so bile ambivalentne. Jokanje in prisiljeni smeh in potvorjena grobost in zapiranje in ponovno odpiranje in na koncu mnogovezje do onkraj in čez. In, in, in...
Dobro je, da je veliko vsega. V moji glavi se dogajajo čudne reči. Bolj razložljive in manj obvladljive kot navadno.
Prekrasnega dvatisočsedmaka bom pričakal doma, kjer bom moral delati na sebi, preden bodo drugi kaj spremenili na njih samih. Samo tako in nič drugače. To je mogoče ena svetlih plati egoizma - veš, da moraš začeti sam. (?)

Popolni snopi, razliti, razpotegnjeni
po hodniku stotih sob, vseh enakih
ponoči samo po kopalnicah gori luč
da ostanemo čisti in prazni.

Kanopska žara vojnih krikov
je ostala zadaj, v borbi z jatami
oskrunjenih vrstic, ki rastejo
vijugavo izpod človeških tipk.

Če sanjam, je le moja last
zakaj bi komu moral reči,
zjutraj buden tudi sam lahko
obnavljam svojo jantarjevo rano.



Ne vem, trenutno presnemavam neke DVD-je za nekega beograjskega profesorja, pa sem imel močan občutek, da moram na blog in nekaj... Ma ne vem.

Do sobote delamo kot psi, potem spet doma za tri dni, da dočakam novo leto s krasno številko - 7.

Karlina, hej...

Za božič smo obiskali staro teto, ki živi sama v tenki hiši pod vrhom Stenice, enega od hribov, ki obdajajo Vitanje. Zmanjšala se je, teta namreč, odkar smo bili lani ob istem času na obisku, ampak njena glava je postala bolj bistra in spet iskrivo hudomušna, kot je bila pred operacijo. Ni in ni nas hotela spustiti od hiše brez domačih kuhanih klobas in vina, mi pa smo se na koncu le uspeli izgovoriti s spuščajočo se temo in uro hoda do doma. Nič zato, je rekla, in mastne, lonca željne osmice so romale v mamin nahrbtnik.
Njene kokoši imajo piščance, po dva na glavo, skupaj je mladeži okoli ducat ali celo dvajset - podatki so se mešali - krava bo povrgla kmalu po novem letu, tako da bo treba za mleko prositi nekoga iz doline ali pa kakega soseda. Vsaj za sproti in za vmes.
Prinesli smo ji setveni koledar od zavarovalnice, kjer dela moj stric, za naročje sladkarij in božični družinski duh (počutim se kot pisun šolskega spisa). Njej se je smejalo bolj, kot je lahko prenesla. Ampak brez skrbi, še je živa. Najbrž ne bo odnehala že kar pri štiriinosemdesetih, bi bilo pa res škoda. Take češnje nad hlevom in taka lovska planjava pod gospodarskim poslopjem, delo kliče na vsa usta. Tudi zato je postala malo bolj grbava, ta moja ljuba stara teta. Bolj jo vleče proti tlom, bolj je podobna mojemu staremu atu, njenemu bratu. Še kakšnemu svatu bi njena zadovoljnost in izčiščenost izraza ne bila odveč.
Toliko manj igralcu, ki samo pohlevno opazuje, kako veliko je lahko življenje, kjer izgleda, da ga že dolgo ni več.

Astronomska slika dneva

Dela na Mednarodni|Vesoljski|Postaji

Indijsko-slovenska Sunita pa je seveda ostala na krovu postaje in željno pričakuje, da se z neba ospe naslednja misija. Osuje naj se seveda natančno vodeno na postajo, drugače lahko ima projekt usodne posledice - vesoljski program je namreč še vedno eden največjih izdatkov človeštva - takoj za vojaškim mehanizmom, ki upravlja odnose in lojtrce domačih širom sveta. Na božič je to še toliko bolj jasno.

Včeraj je bila ena idejno najbolj polnih polnočnic kdajkoli. Domačemu duhovniku gre urno na slabše, predvsem ima težave s sklerozo in zmedeno orientacijo v prostoru, pa to v bistvu ni problem, z gledališkega vidika je tako vse skupaj bolj nepredvidljivo in sočno v pričakovanju nehotenega. V glavnem - videl sem nekaj starih kolegov iz košarkarskih časov, zdaj so še večji in lepši, kot so bili, videl sem sosedo, ki je prvič praznovala božič brez svoje mame, videl sem, kako deluje iz discipline zajemajoča ceremonija te božične daritve, videl sem sebe, kako sem mogoče za trenutek uspel odgnati nekaj svojega pregovornega narcisizma - in fotoaparat spet dela, tako da bom lahko mogoče danes in jutri z artikulirano logiko prebodel vrečko svojih idej in jim pustil prosto pot. Nekaterim že.

Razumeti, da v svoji postelji lahko mirno spim 12 ur, v ljubljanski pa zgolj kake pol od tega? Dolgo bom potovec, preden si to raztolmačim. To in pa mojo poklicanost.

Hej, kulega!

Moj prijatelj odpira svoj blog v svetovni Blogger sferi, in sicer na naslovu:

Heh, ne. Če se bo strinjal, bom objavil link, sam od sebe pa ne. Spoštovanje.

Performans Alje Kapun in obenj pritiskajoča se razstava sta odprta za javnost. Dobro, zaključek performansa je bil na otvoritvi, 23.12. 2006, v MGLC Tivoli, sem bil tam in vem, da od zdaj naprej lahko samo še vidite slike, preko katerih pa boste težko pojedli vso župico, če ne poznate Alje. Ali pa še teh ne več. Lahko pa si uzurpirate pravico do obiska Hraniteljeve razstave, če boste kje blizu.

Po dolgem času bom spet dobil v krajšo medtedensko uporabo naš stari digitalni fotoaparat, tako da pričakujem večjo vizualno aktivnost do konca zime - s svoje strani, pa tudi s strani motivov, ki mi naj kar klokočejo kot slap pred zaslonko...

Samo za božič, za božjo voljo, bom pa res doma. In še v Vitanju bodo polnočnice brez snega, kar na podeželju vedno doda nek prav poseben občutek. Pravega praznika namreč ne more spodnesti nič.

Miren navznoter in nezaspan navzven naj bo tudi vaš božič. Za novo leto pa se še slišimo. Vmes bom imel še toliko opraviti, da se lahko še mnogokaj spremeni v mojem odnosu do tegale bloga.

Plakati

Ko smo se vračali s 5. Noordung foruma na ZRC SAZU, ki ga prireja SZF (Slovenska znanstvena fundacija), smo zagledali jumbo plakat o Potočniku s panoramo Vitanja in njegovo lokacijo na zemljevidu Slovenije - ravno nasproti levega krila Drame. Tega pa ne bom pozabil zlepa.

Plus da sem zvečer gledal izjemno nabito predstavo Mojster in Margareta svojega mentorja za igro, gledal v družbi deklice, katere družba mi blazno ugaja.

In četudi je vaja šla za en kurec, mi je postalo naenkrat bolj ali manj vseeno.

Dobro. Še vedno bi kronično rad počel tisoč reči naenkrat in še zmeraj je premalo časa za vse. Vsaj semestrski neuradni izpit iz kontaktnih improvizacij oz. plesne kompozicije je šel sprejemljivo. Kar je zanimivo pri tem - ko sva s sošolcem postavljala koreografijo, se je zdela prazna, mestoma nepovezana in kratka, čeprav sva imela nek osnovni okvir. Potem sva ob izvedbi malo preveč podlegla tremi in posledično malo premalo uporabljala center telesa in mehkobo gibanja, ki bi ju sicer morala, ampak eksterni odzivi na kompozicijo so bili fenomenalni. Torej - kaj lahko potegnem(-va) iz vsega skupaj? Eh, šmorn.

Jutri in v četrtek bi rad šel retrospektivno pogledat Yumé in Blue Velvet v Kinoteko, da si malo popravim okus po življenju. Danes sem ga namreč malo izgubil, ko sem gledal predstavo Tintagilova smrt Mauricea Von Maeterlincka, kjer je sodelovalo četvero mojih akademijskih prijateljev. Nekje zadnje pol ure sem se konstantno izgubljal v prostoru in imaginaciji, pa niti ne vem, ali je to dobro ali slabo, odzivi publike so bili dosti mlačni, režiser mi je rekel, da sem bil prvi, ki je sploh prišel čestitat, pa sem bil pri njem pol ure po predstavi... Bizarno, to vse.

In potem smo še do polnoči vadili s sošolci prizore, ki jih moramo jutri predstaviti na igri, ker bi rada mentorja videla, do kod smo prišli pred počitniškim božičem. Z enim prizorom se mi zdi, da sem mogoče našel njegovo poanto, z drugim še niti teksta ne obvladujem dobro. Za nameček moram igrati malce posesivnega tipa, ki je v zvezi z zanj najbolj fejst babo daleč naokoli. Ljubosumje in tralalala. Kako sem jebeno izgubljen v zunanjih obročih vesolja. Vesolje, ja - ravnokar pišem popravek članka o Vitanju in Noordungu za Delo, ker mi gre pošteno na živce, da ime našega kraja konstantno sklanjajo in uporabljajo narobe, po svoje prilagajajo podatke o Potočniku...

Nič, grem spat. Pojdite vi tudi, v gospodovem miru seveda.

Astronavti in legende

Štefka Drolc. Da ti to vidiš.
Najprej me očara v Podzemnem bluzu, potem pa ta učinek še potroji in me do popolnosti prevzame s svojim pristopom v predstavi Predtem/Potem, kjer že tako ali tako smetano stepa izvrstna igralska ekipa in režisersko-dramaturški tim.
Danes jo vidim, ko kosim v albanski pizzeriji, kako gre čez prehod za pešce na Bavarskem dvoru, noseč v vsaki roki po eno, ne preveliko belo vrečko, verjetno s špecerijo, kako gre čez tisti prehod za pešce, kot bi bila še ena od upokojenk, ki jih vidiš vsak dan, kot bi bila še ena od tistih zdolgočasenih ženic, ki cele dneve vržejo stran s pohajkovanjem, buljenjem, vegetiranjem, nakupovanjem, sekiranjem moža ali kakorkoli že...
Letos jih ima osemdeset. In izgledala je, če je ne bi poznal seveda, kot najbolj neopazno bitje pod soncem. Ampak ko vendar vem, kaj se skriva znotraj in kako zna njen navidezno ugasli ognjenik bruhati lavo, ki pregazi vse, veliko mlajše nanose...
Ni le zaradai starosti. Njena energija je neizmerna. Danes sem še cel dan razmišljal o tem, od kje izvira ta brezmejna privlačnost Štefke Drolc, ene najstarejših slovenskih igralk. Zdaj me niti ne zanima več. Važno je, da to nekaj ima in nihče ji ne bo tega vzel, niti po smrti ne.
Rad bi pel na njenem pogrebu. Rad bi, da bo še dolgo, preden se bo zgodil.
Tudi vedno bolj mi postaja žal, da smo Miletu storili tisto sceno na akademijski šestdesetletnici. Čeprav ni bila tako ostro in grobo naperjena, kot jo morda nekateri vidijo, vseeno je. No, ja. Danes sem si predpremierno ogledal njegov Razred. V bistvu Zupančičev, ampak v režiji staroste Koruna. Nisem bil preveč navdušen, ampak to je le kaplja v morje v primerjavi z njegovim kolosalnim opusom. Dobro, že odhajam stran od svojih dveh primarnih tem.

Popoldne, večer in noč z dr. Jurijem Baturinom so bili čarobno krasni. Tip ima seveda akademski smisel za humor in precej dobro žilico za poljudnoznanstveno podajanje snovi. Njegovo predavanje, ki se je odvijalo v gostilni Kuzman, edini pravi oštariji v Vitanju, je bilo pa itak presežno - in to ne le zato, ker gre za Vitanje, odmaknjeno provincialno vas. V kratkem filmu, projiciranem na platno gostilne, kjer se poleti spremlja fuzbal ali kaj podobnega, je bilo moč izvedeti še nekaj več o življenju teh čudnih ljudi s tem čudnim poklicem - kozmonavtov. Kar preveč je bilo vsega, da bi sploh še bil sposoben pisati. Na včerajšnjem dogodku sem bil sicer še napol vročičen in prehlajen, ampak se mi kar zdi, da sem se zaradi obilice dobrega hitreje pozdravil. Sem pač tip, ki mu za okrevanje bolj ustreza akcija - psihična in fizična.

P.S.: Simon Zajc, urednik izjemno pregledne in aktualne spletne strani Vesolje.net, je v središče ravno včeraj prinesel originalne izvode ameriške revije Wonder Stories, kjer je bil že leta 1929 v razdobju treh številk objavljen skoraj celoten, vsekakor pa ves bistven tekst Potočnikove knjige Problem vožnje po vesolju - seveda v angleškem prevodu. Herman je imel pač toliko sreče po smrti, kot mu je je zmanjkalo v 36 letih življenja. In to včeraj je bila samo ena (oz. dve, z Baturinovo posneto izjavo kot video dokumentom) od plasti, ki gradijo ogromno torto. Ta slaščica bo Vitanju, to je zdaj vedno bolj očitno, prinesla prvi slovenski muzej astronavtike in kozmonavtike. Komaj čakam.

http://noordung.info

Heh, in še to - Čehom se nekaj vozla okrog sedeža nadzornega sistema Galileo za EVA. Mogoče je spet bližje opcija Slovenije, čeprav smo morebiti premalo usposobljeni ali premalo finančno zanimivi, simbolična vrednost pa je ogromna.

Potočnik Noordung, naslednja etapa

V Vitanje se bo jutri pripeljal ruski kozmonavt, dr. Jurij Baturin, in popoldne bo Živadinov vodil ruljo po spominskem središču. Tako dolgo sem čakal na ta dogodek, da bom jutri zvečer, pa čeprav bržkone za nič več kot tri ure, šibal v Vitanje in vsaj statiral na prizorišču. Najprej smo se seveda pogovarjali o tem, da bo v Vitanje prišla cela delegacija kozmonavtov, od Gidzenka, Cibljajeva... Ampak vseh naenkrat ni mogoče "zvleči" z njihovih odgovornih funkcij v vesoljskem programu. Eta fakt.

V naslovu blogovskega zapisa se skriva link do uradnega vabila, kjer se lahko podrobneje informirate, so pa zagrešili dve kronski napaki v tekstu - zapisali so, da je Vitanje 10 km severno od Celja, pa bi bolj držalo 21 km SV; in SOJUZ je, ne SAJUZ. Škratovski posli, zilijontič.

Drugače pa odprava STS 116 izjemno dobro napreduje, s Polslovenko in Azman klobasicami na krovu, jaz pa se ubadam z novimi dimenzijami igre - oder v soju vročine in prehlada. Prav zabavno je vse skupaj, ampak nič več ponočevanja zame. Samo aktivni čaji in aktivni trenutki spanja - in to je to.

Ponedeljek (ne od Tanake)

Mislim, da slovenska filmska produkcija navsezadnje ima kaj povedati. Kratki stiki so bili vredni dveh ur, ki sem jih izrabil zanje po današnji judo lekciji. In v četrtek prihajajo na obisk v Vitanje trije kozmonavti iz Rusije. Poleg tega, da imamo na isti dan precej obetajočo ekskurzijo v Škofjo Loko s prof. Markom Marinom, hudomušno škratovskim in iskrivo starinskim predavateljem zgodovine gledališča.

Navsezadnje mi ni treba vedeti, koliko je visok ljubljanski nebotičnik. Naj se s tem ukvarja kak ministerial DMFA ali pa kak Emile Durkheim. No, zdaj sem se spomnil na Victorja E. Frankla, katerega knjigo Zdravnik in duša sem začel glodati. Hudo me je pritegnila, tako s tem, kar govori, kot s tem, kako to pove, in s tem, da ima ob vsem naštetem še neko nepogrešljivo tretjo reč - navdih.

No, v mestu pa sem srečal eno krasno, ampak hudo komplicirano punco, ki me pozna. Hudirja.

Nemški Weimar in slabi dnevi

Ponosen sem na svoje sošolce. Razvijajo se, vsi. Diši po geniju in neskončni sposobnosti.

Ob deseti obletnici Kinoteke je bil v CD predvajan film Metropolis, futuristični epos Fritza Langa (enega iz Weimarskega kroga, kamor so spadali tudi F.W. Murnau, E. Lubitsch, P. Wegener...). Pričakovano je bilo najzanimiveje od vsega dejstvo, da je bil ta nemi film spremljan z živo glasbo, dirigiral pa je neki tip, ki naj bi bil eden najboljših na svetu za tovrstne glasbene dogodke. Okej, sem si rekel po koncu filma, res da je mogoče tak način igre včasih na ekranu učinkoval, ampak v nekaterih pogledih pa vseeno natega izpade tako očitno, da se v sodobnosti lahko samo smejiš. Zabavno je bilo videti, kako mnogi (sploh ZF) epi današnjega časa posnemajo določene segmente dramske zgradbe ali pa dinamiko in ikonografijo oseb iz tega filma. Malo boli, ker se seveda takoj sprožijo pomisleki o izvirnosti moderne produkcije opsisa.

Do enih zjutraj sem se nato pogovarjal s prijateljicama (in enim novonastalim prilepkom) v čudno opusteli Podmornici sredi Ljubljane. Vse naokrog je bilo namreč še kako živo od decemberske hojladidrije in kuhanega vina s čevapčiči. Lastnik me očitno še pozna in nam je dal neke popuste na pijačo, heh. Presenečenje tudi zame. V glavnem, kot zobotrebec v kislo kumaro smo se šli debato o študiju umetniških poklicev in o študiju nasploh, če imaš ob njem še kup obveznosti, ki so ti ljubše od njega samega. Šele ko sem jih spremil do avtobusa, mi je postalo jasno, kako sem zamoril sceno. Brezupno žal mi je bilo.

Danes bo spet negativna Via. Idej ne manjka, ampak kako jih spraviti na to Zemljo?

Nalil bi vode v škrnicelj
smrdljivo vrečo bi razrezal
ja, res je toliko želja in sanj
še najbolj, da bi se porezal
oranžni travnik s sojem sveč
na njem bi si morda zarezal
kako tehtno odločitev
med te majhne prodnike zapestja.

Tako že ne, no. Vsekakor.

Preglej si.

Zelena razpoka zeva v meni. Saj ne da bi jo čutil ali kaj podobnega. Si pa mislim, da je tam. Ko ti gre slabo in ti tudi drugi ne dajejo upanja, da bo kdaj boljše, je res hudo. Še dobro, da gre samo za eno bedasto bralno uprizoritev, ki bi se lahko iztekla še dosti slabše.
Je bilo pa zanimivo delati z dvema igralcema, ki jih do zdaj sploh nisem oz. sem jih poznal bolj slabo, pa sem si vedno želel, da bi bolje vedel, kaj so njune želje in njuni talenti. Seveda sem vedel, da so. Drugače je nemogoče, da bi bilo sploh kaj, čeravno prikrito, vredno zanimanja.

Ameriška dramatičarka korejskega rodu me je spravila v malo boljšo voljo, vsaj kar se igralskega prispevka tiče. Okej, tudi izgledala je silovito privlačno. Nihče pa mi ni znal natanko povedati, za kaj gre. Kakšni so odnosi med ljudmi v igri, ki je še zdaj ne razumem povsem, sploh tega ne, kaj hoče povedati in kaj spremeniti s svojim udejstvovanjem.

Mogoče mi bo za dobro voljo ostal vsaj naslov njenega pisca in kontakt v New Yorku. Ni vse sivo.

Mož z desno čeljustjo in palcem

http://www.guardian.co.uk/g2/story/0,3604,1578947,00.html

Stephen Hawking pravi, kar je marsikomu že dlje časa jasno - človeštvo bo moralo zapustiti Zemljo, in to kmalu, če hoče preživeti.
Ne vem zakaj, ampak zdi se mi, da bi se prvi zametki tega lahko zgodili še v mojem (in našem) času.

V zgornjem linku pa objavljam intervju z njim iz časopisa "The Guardian", narejen in objavljen ob njegovi letošnji izdaji knjige "A Briefer History of Time", nekakšnega nadaljevanja leta 1988 izdane "A Brief History of Time" oz. po slovensko Kratke zgodovine časa.

Insomnia

Via negativa prinaša tudi nove, zagonetne oblike mučenja samega sebe. Kot bi se cela formacija dobro ohranjenih kitajskih vojakov iz nevemkatere dinastije že spravila k življenju in te pretepla, tako se počutiš, ko tvoj prizor in tvoja ideja sprožita vse kaj drugega od tega, kar si hotel. Na srečo so šumi v človeški komunikaciji le redko tako močni, da bi povozili čisto vse. Nekaj je vedno razumljivega, ampak če je to res samo tisto osnovno in tisto splošno, je hudo. Konec koncev delam na tem, da bi nekaj povedal. Dobro ali ne, naj bo vsaj razumljivo.
Dobil sem izredno zanimivo elektronsko pismo, v katerem dve punci, ki sta nas intervjuvali po četrtkovi predstavi Odtenkov (stara gimnazijska reč, ki se vleče in v amplitudah premika iz dobrih v slabe uprizoritve ter nazaj) do onemoglosti ustoličujeta podobo Tujka in Alena, ki ga je igral, v nekaj najboljšega, kar se jima je kdajkoli zgodilo. Tako zaljubljeni sta dečvi, da hočeta celo njegov avtogram in v isti sapi poudarjata, da je itak cela ekipa nadstandardna, ampak da on pa, oprostite, res izstopa. Prav zabavno je bilo to brati, tudi zato, ker Alen od te predstave naprej ne bo več igral - zdaj ga bo menjala punca, ki me - prvič - jako spominja na neko bivšo ljubezen (not good) in - drugič - se mi zdi jako nezanimiva v svoji zaprtosti. Zaenkrat. Ampak stvari bodo šle na bolje, čutim to. Morajo.

Stvari morajo končno iti na bolje. Tudi zame, ki včasih samo še sanjam o češnjevi marmeladi na kakšnem dekletu, katerega ime tukaj nima kaj iskati, da bi to marmelado polizal z nje v največji možni erotični strasti in obenem psihološko vdani ljubezni. Malo mi manjka, no. In tudi za sošolca, s katerim imava neskončne probleme s statusom quo v igri in življenju - morava in moramo iti naprej. Vsi. Tudi prijateljica, ki ima občutek, da vleče deske eno za drugo, preveč posebej in take mance. Danes sem bil mogoče hudičevo oseben, mogoče pa ne.
Vsekakor me muči nespečnost. To je ziher.