S Franzom Kafko lahko človek izgubi na tone živcev, še posebno če ga moraš postaviti na oder, pa se ti celotna vizija o tem podre deset dni pred premiero. Dobro, ja, saj ni to naš glavni projekt, ampak v gledališču glavne in stranske vloge obstajajo morda samo za gledalce. V igralskem delu so vse enako pomembne - če eden izvisi, je bržkone uničena cela predstava.
Mogoče je vse skupaj samo zaradi tega, ker je bil včeraj 6.6. 2006. Okej, v redu, priznam, satanistični datumi niso ravno idealna referenca za uspešno delo, ampak tudi vreme je bilo strašansko napolnjeno z nekim čudnim zračnim pritiskom. Tukaj je še pritisk od dveh bližajočih se izpitov, za katere veš, da se ne boš mogel učiti po cele dneve, ker bodo vsaj polovico dneva vzele priprave na uprizoritev. Tokrat sem si enostavno rekel - če boš enkrat zajebal, boš pa zajebal. Tudi iti v brezupen poraz je treba znati. In stvari se prav nikoli ne pojejo tako vroče, kot se kuhajo. Prav nikoli. Vsaj pesimistom nam je nekoliko laže, ker si potlačimo pričakovanja v najgloblje luknje, da se izvlečejo šele potem, ko lahko vse zadovoljno opazujemo z distance. Ne bomo dočakali dolge življenjske dobe zaradi prekomernega stresa, ki si ga nalagamo, to že, pomaga pa instantno.
Danes akrobatika, jutri slovenski jezik. Vmes moram kaj v teater ali v kino ali nasploh nekam, da si vsaj minimalno odpeljem glavo drugam - brez tega bom znorel.
P.S.: Stran od občine Vitanje bo kmalu prerasla stran naše preljube prestolnice, Ljubljane. Če to ni dosežek... In potem nameravam vse skupaj še prevesti in postaviti na angleško Wikipedio, da bomo svetovno znani. Hec.
1 komentar:
Si pa hitro videl puško v koruzo. Mislim, spet. Saj ne, da mi ni vseeno. Ali pa da mi je. Zeleno devet.
Objavite komentar