Ne se hecat. Delovni naslov prizorčka, ki ga pripravljam za biserno obletnico AGRFT, je "Šalim se" oz. "Hecam se". Ne vem še točno, kako bom uredil in dramaturško povezal ves material, ki se je nakopičil v meni posebno ta zadnji teden, ampak upam na najboljše. Navsezadnje je pomembno nekaj povedati. In mislim, da imam nekaj takega v glavi, kar bi prav znalo odpeljati nostalgijo in vpraševanje v neko drugo smer. In tudi če ne. Vse pohvale človeku, ki si je zamislil tako, pravo, neobrezano študentsko-ustvarjalno obliko predstave, ki bo salvirala zadnjim šestdesetim letom, ki jih je akademija preživela - od sreče, norosti, moči in tudi vzdržljivosti.
Danes sem bil prvič v življenju v živo na koncertu legendarne slovenske tradicionalne vokalne zasedbe, Slovenskega okteta. V veliki dvorani Slovenske filharmonije je akustika res odlična, predvsem pa mi je bilo zanimivo in jedko moteče obenem, da je bila večina pevcev, vključno z najvidnejšim solistom, prehlajena, in so zato malo zmanjšali jakost svojih komadov in enega najbolj pričakovanih in razpoznavnih tudi izpustili. Vseeno pa je bil koncert kljub klavrni dramaturgiji in drobni razvlečenosti (ob obletnici so namreč talali šopke naokrog vsem bivšim in zdajšnjim akterjem zbora) nekaj posebnega zaradi par izjemno zvočnih pesmi.
Teden je bil bolj ali manj moreče preganjanje nezadovoljstva nad lastno piškavo iznajdljivostjo in še zmeraj rahlo navzočim pomanjkanjem dobre organizacije časa. Ampak pri igri se je nekaj stvari še uspelo sprostiti, nekaj slabosti seveda intenzivirati, ampak vse je za nekaj dobro. In če je zanič, je tudi to del našega sveta. Poti so tudi makadamske. Mimogrede, dolgo nisem vedel, da se makadam dejansko imenuje po nekem Škotu. Česa vse človek ne izve takole za sproti.
Obisk Borštnikovega srečanja, 41. po vrsti, v Mariboru, je bil prav tako malo bolj medel in mlahav od lani. Padali so razni zastori nedotakljivosti in aure svetosti, pa tudi moja samozavest je dobila malo lažnega zagona. Naplesali smo se, punce iz našega letnika pa so si vzele dan za vaje za prihajajočo obletnico. Smo pa res deloholiki. Tokrat ženske.
Igra, ki jo kanimo igrati ta semester, dobiva zanimive razsežnosti. Po končanih lektorskih vajah se je tudi jezik transformiral v pomembnega nosilca zabavnosti, igrivosti in pomena nasploh. Prve improvizacije in težke besede vseh začetkov so pokazale, da je želja še kako prisotna. Neobvladljivo tukaj, pa vseeno uporabna. Tudi to se mora urediti. Enkrat. Kristus, zdaj pa že sekam kot Godinovo dekle.
Bodite dobro, vsi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar