Danes sem ugotovil, da me mogoče ima nekdo, ki ga še ne poznam rad. Kako super je pa to, e. In da sem mogoče ujetnik svoje emocionalne aure, ki mi preprečuje, da bi se odprl do tam, kjer bi rad. Sicer je ta obroč okoli mene vseeno del mene, tako da ga moram najprej vzljubiti in negovati, potem pa dalje.
Bojim se, da bom povedal preveč na obletnici Akademije. Dolgo časa se nisem pustil omajati in sem verjel v svoje besede, ki sem se jih namenil izreči, zdaj pa mi je že toliko stvari in toliko ust in toliko rok reklo, da bi bilo bolje, da bi kaj zadržal tudi zase. Ali še huje - da nisem povedal vsega! Verjamem, zdaj še toliko bolj, da je vse dogajanje znotraj mene ena velika skušnjava za plitko-mislečega osebka, za kakršnega se imam nemalokrat. Za kakršnega sem se imel tudi danes, ko sem spoznal, da v nekaterih stvareh najbrž ne bom nikoli najboljši ali pa vsaj ne boljši, kot sem zdaj. Ampak, si rečem, zakaj bi bil nergaški perfekcionist? Bolje bi bilo... In smo spet na začetku kroga.
Mogoče bo spanec kaj odnesel. Mogoče bi kaj odneslo, če bi poskusil najti kako loputo na vrhu bloka in se vreči dol. Mogoče bi se glava zbistrila, če bi jo nekdo malo, a res samo malo udaril in porezal. Ceneno sem pomislil tudi, da bi si dal prepikniti kak zelo nezanimiv in že viden del telesa, se obleči v črno in bi tak paradiral sebi v identetni ponos, lažen bolj naravnost od premice. In to prikrito bolezen, ki jo prenašam v sebi, to žalostno, omagano lenobno depresivo, a želim jaz res to komu dati preko odra, prek sebe kot igralca? To se moram vprašati.
Ni ga, ki bi bil bolj plitev.
Če bi skočil, bi mogoče vsaj za kratko letel.
Tako pa si s pesmijo daljšam življenje.
Bodite dobro, vsi.
Blaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar