Krst prišlekov na Akademijo je minil v zame rahlo čudnem razpoloženju. Najprej sem imel občutek, da se nam rahlo ruši in poljubno transformira koncept ("dress code" Daljni Vzhod), potem sem malo nerodno čakal v zaodrju, da se bo ceremonial pričel, namesto da bi se šel družit z narodom, ki ga pa do samega krsta tako ali tako ni bilo nekam veliko. Vmes sem se počutil malo ogroženega, ker verjetno še nisem bil dovolj mehak v možganih, ostali pa kakopak zelo. Tudi nekaj kozarcev se je razbilo in nekaj vroče krvi je bilo prebujene, ko je prišlo do zadnje, najbolj a priori nagnusne točke. Ampak dobro, si rečem, navsezadnje tudi mi nismo bili ravno srčki in plišasti genialci lansko leto... :)
Potem sem bil tako vesel, ko sem končno opazil nekaj ljudi, s katerimi sem se imel tako dobro še na vsaki fešti, na katero sem (v akademijskem krogu) prišel, da enostavno nisem več zdržal svoje turobne zjebanosti in sem šel plesat.
Jasno - ura je bila kar naenkrat štiri zjutraj, srečaš se z nekaj mačistično nastrojenimi varnostniki, ki jih od samega sedenja srbijo bicepsi in spolovila, pa si koj zunaj. No, mene niso vrgli ven, so bili pa tako in toliko zadirčni, da me resno mika, da bi drugo leto predlagal letošnjim brucem, naj se selimo. Ali pa naj papež menja svojo švicarsko gardo.
Zdaj bi moral pisati razčlembeno primerjavo izvornega Ojdipa in Svetinovega Ojdipa v Korintu, pa se mi kar nekako ne ljubi lotiti dela. Tako za lase privlečeno mi je včasih to literarno polemiziranje, čeprav vem, da so tehnične vaje velik del teatra. Tehnika, ja. Znova od začetka vse te srednje žalosti...
Lep vikend, ljudje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar