Via destructiva

Prijateljica mi vseskozi govori, da si moram nabirati reference, priznanja o svojem delu, gledališke liste predstav ali preprosto reči, pri katerih sem sodeloval. Če bom hotel študirati v tujini, bom namreč potreboval čimveč takih reči, da bom lahko bolje igral prosjaka pred oblastmi in fehtaril za štipendijo.
Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je:

Sem dovolj nadarjen, da bi sploh poglabljal svoje znanje iz igre in vseh performativnih umetnosti nasploh? Mogoče bi ravno zato moral podaljšati svoj študij, čeprav se že zdaj trudim narediti vse najboljše, vse novo.
Na listih piše preprosto, da si nekje delal - ne povedo pa nič o produktih. Dobri, slabi, pokvarjeni, prodani, izprijeni, neumni, dolgočasni... Nič drugega ne izveš kot golo dejstvo. Igra je pa vendarle veliko več kot materialistična dialektika. In stvari, ki jih počnem in sem jih počel so vse preveč odvisne od mnenj. Nisem še dovolj samostojen in močan, da bi zmogel prenesti še tako hudo kritiko, če bi natanko vedel, za čim stojim, ko pišem in poskušam živeti. Včasih bi tako rad razložil, pa nasuvam iz sebe gole podatke, ki spravijo sogovornika v neznansko zadrego. Mogoče bi kdo rad pomagal, pa niti nočem tega. Nočem ves čas sesati pozornosti nase in vleči koncentracije ljudi, ki jo potrebujejo za svojo pot, v mojo smer. Nočem biti tak preklet egoist in arogantno siliti ljudi, ki jih imam res rad, da se ukvarjajo z mojimi težavami. Enkrat za vselej - moj slab odnos do samega sebe je izključno posledica lastnega modus vivendi in vsi vplivi, ki so ga oblikovali, so v končni meri moji lastni, krivda in zaslužnost sta samo moji.

Dovolj o tem. Dolgo že nisem šel v kino ali v gledališče, ker imam to nesrečo, da kadar imam prosto (beri: nikakršnih vaj na vidiku), ni v mestu niti ene spodobne stvari, ki bi me takrat zanimala. Prav neverjetno. Zato potem ždim doma, berem knjige in poskušam pogledati kak film iz seznama zaostalih nalogic, pa mi tudi to ne uspeva najbolje. Nič ne raste, nič ne uspeva. Zdi se, kot da visi temna senca drugega letnika, ki so nam jo tako zvesto podajali konec lanskega, nizko nad našimi čeli in nas tišči v nemoč. Ampak zaenkrat se ji nismo uklonili. Hudih izostankov ni, mojih tako ali tako ne, ker sem zasvojen s 100% prisotnostjo (delaj, pa boš pozabil, da si nekoristen). Igra napreduje, Dva se razvijata v nekaj sijajnega, samo nekaj (nisem sam) nas ima vseeno občutek, da stojimo na mestu. Če je še kaj bolj groznega pod soncem, pokažite mi to. Takoj.

Danes smo se slikali za album študentov. Neki profesionalni smeško je prišel, razstavil garnituro v gledališkem studiu in končni rezultat tega je bil (videl sem samo svoje slike), da izgledam veliko bolje kot v resnici. Podočnjaki, se zdi, so sublimirali v reflektor, suho kožo je zgladila razpršena svetloba, od razmišljanja utrujene obrazne gube je pokril narejen smeh za neznano publiko izza objektiva. No, zdaj vem, kako se lahko počutiš slabo, tudi če delaš čisto brez možganov.

Vikend bo prinesel veliko preizkušnjo. Delavnica Vie Negative bo pokazala, koliko si dejansko upam, kako se dojemam, kako se razumem, koliko notranje moči premorem, da me ne bodo nasilne pripombe (ki so vedno konstruktivne, vsaj od ljudi, ki jih poznam) dotolkle in da me ne bodo slavospevi mumificirali. Težko bo. A nikoli ne bo in ni bilo dosti drugače.