Ravno čakam na uro iz tehnike govora in za vmes vegetiram v čitalnici ter poskušam s tipkanjem pripraviti svojo glavo do tega, da bi se zbudila. Sicer je res, da smo imeli že navsezgodaj gledališko petje, pri katerem mi je tu in tam pobralo sapo, ampak to res ni tak problem. Sploh pa ni taka dejavnost - in tu je težava. Sploh še nisem dobro zbujen. Niti po dveh urah razglabljanja o psihozah in nevrozah in obsesivno-kompulzivnih motnjah pri psihologiji. Danes me ne more zbuditi nič. Zjutraj sem se verjetno prvič v življenju počutil, kot da sploh ne morem vstati in da se mi danes ne ljubi početi čisto ničesar. Pa sem se znova zmotil. Dan bo še dober in poln, samo da doživim in preživim brucovanje v šesti prestavi. Ne vem še, kje bom dobil kostume in sploh kako bo učinkovalo "koto" bobnanje, ki sem ga v priskrbel za fešto, ampak za to lesko ne tiči največji kunec.
Včeraj popoldne, ko se je dan že pripravljal na spanje, sem imel verjetno najhujšo vajo letos. Kriza je lepa, še kako lepa, če ji vidiš vrat, za katerega jo boš stisnil in jo zadavil. Lastnoročno. Niti najmanj pa ne sede, če te zagrabi vse naenkrat in to takrat, ko nimaš niti enega samega zasilnega izhoda.
Dobro je vsaj to, da sem predvčerajšnjim pogledal Miller's Crossing od Coenov. Vera v fantastične podobe in moč človeške domišljije se je hipoma povrnila, film je potreboval le par celuloidnih trzljajev za to.
Moč obstaja, treba jo je pojesti, prebaviti in graditi iz nje. Pot do statusa quo je šele prvi zalogaj od (vsaj) dveh.
Kako bo danes s tem krstom novincev, jebenti...
Ni komentarjev:
Objavite komentar