Slavnostna akademija se je razvila presenetljivo dobro, ampak vseeno sem šel domov s hudo mešanimi občutki in z rahlim glavobolom. Interc od Drame je bil absolutno natlačen z mesom in kaj drugega od sedenja in redkih poskusov plesanja, ki pa so bili bolj ukvarjanje s samim sabo kot s kako punco ali pobom, no, za kaj drugega resnično ni bilo prostora.
Same točke so šle ne glede na vse tehnične pomanjkljivosti, ki jih Drama ima, in na tehnike, ki jih je hudo manjkalo (vsaj takih z glavo pri delu) ta četrtek, res zelo v redu. Filmarji so naredili čuda iz preprostega snemanja v malo večji učilnici z modrim platnom za ozadje. Vse nasnete stvari, vsi miksi in zafrkancije so izpadli prav fletno. Še najboljše od vsega, se zdi, je bila časovna ustreznost programskih vrivkov v obliki projekcij, ker so bili kadri res dovolj dolgi in dovolj kratki obenem.
Kar se tiče naših odrskih dogodkov in dogajanj, je bila Maretova točka res zadetek v polno, sploh zato, ker ima snop svetlobe v megli pred polno dvorano čisto nek poseben, morda celo že malo fantazmagoričen učinek. In Beza je bil seveda nenadkriljiv, pa če smo še tolikokrat ponavljali in že tolikokrat videli to njegovo oponašanje Mileta Koruna. Nisem sicer dobil nekih fiksnih mnenj po predstavi, ampak mislim, da šala z Miletom ni bila preveč apriorno agresivna.
Na žalost nisem uspel nikoli prav zares videti Mihove točke v vsej njeni veličini, ker je bilo veliko nepotrebnega preoblačenja in urejanja pogojev... Ampak kolikor sem uspel zajeti iz inspicientskega ekrana... Krasno. Preprosto in pikro. Popolnoma podpiram njegov "boj" proti kajenju na Akademiji, ker se mi zdi, da bi se vsaj z majhnim kompromisom dale stvari postaviti na malo bolj prijazno mesto tudi za nekadilce.
O svoji točki pravzaprav ne vem veliko. Prvič po dolgem času sem imel plodno tremo, preden sem stopil na oder, kar je čudno, sploh ker smo vsi štirje stali na velikem (in vélikem) odru ljubljanske Drame prvič. Vedel sem, kaj hočem povedati, vedel sem, kaj sploh hočem spremeniti ali ustvariti s tem, kar smo se namenili izvršiti v naši točki. Vedel pa sem tudi, da hočem nazdraviti Akademiji za vse to, kar se mi je v življenju zgodilo, odkar sem tu. Bili so trenutki rezanja, ko se mi je za kratko strgal film in jadrno namontiral nazaj, bili so trenutki, ko sem videl, komu v publiki govorim, bili so trenutki, ko sem slišal Jožico, kako se zateglo smeji s tistim značilnim dvoumjem v zraku. Bistvo je ostalo čisto.
Vse točke so mi bile po svoje všeč. Ampak da nimamo jajc, kot nam je danes nekdo očital, se mi ne zdi čisto utemeljeno. Vsaj ne, če govorimo brez izjem. Sem pa padel v dokajšnjo depresivo zaradi tega, ker je stvar šla v osnovi super in sem dal in pokazal, kar sem želel, ampak - a mi bo to po včerajšnjem dnevu še kdaj uspelo? Bom lahko še kdaj igral s takim žarom, kot se mi je uspel prikrasti v glavo in v celo telo... Vsa ta neumna vprašanja, ki se pletejo. In zakaj mi je familija ušla? Zato, ker sem kreten pospravljal neke neumne rekvizite v akademijski kombi. Čudno? Ne, samo brezkrajno butasto.
Imejte se dobro, vsi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar