Delat! Roy...
- Prelepa si, da bi bilo res. Moja zla sreča. V tej besedni zvezi je sreča na zadnjem mestu. A naj tebe vprašam, zakaj?
- Ogromno časa mi pobereš, pa ga že tako porabim preveč zase. In kje je oni premalo - za kaj? Si bom kdaj razčistil to jebeno oborino na svoji tumasti epruveti?
- Oči imaš narejene tako, da ne vem točno, kam gledaš in kako globoko. Naučila si se ali pa si se rodila s tako vijugavo spolzkostjo v pogledu. Ja, ne si mislit, da se ne znam izražat. Pa še kako, pizda!
- Misliš, da znaš samo ti povedat pomemben stavek? Kratko sekanje obvlada vsak, ki ima pet minut časa, da si v glavi nariše črko za črko in...sestavi! Znaš to samo ti? Utihni.
- Doma si nemogoča s posodo. To je žensko delo in nikoli ne bom pristal na drugačno razlago. Ti tudi ne hodiš ravno štrihat drvarnice ali pa premikat kosovnega pohištva za odvoz. In kako potiho se puntaš, kot da sem jaz kriv! Je res treba toliko rožljati in razbijati? Če ne bi, te mi ne bi bilo treba umirit.
- Gledaš me v trebuh. Lepega imam.
- Zakaj, jebentiboga, se mi zaštopa pri ljudski numerologiji? Leta 1452 je bil rojen Leonardo Da Vinci, leta 1492 je Kolumb tresnil jajce ob mizo in leta 800 so kronali Karla Velikega, zato da je lahko odšel s ponosom. Potem se mi pa ustavi pri številki 7. Takrat se je Kristus ziher učil abecede. Kakšna beda. Zato, ker mi razvažaš koncentracijo na trideset smeri s Concordom! Mene glej!
- Jutri bom dalje. Če si pridna, se mi pa spi. Za balet te pa ne morem štampiljkati po svojih kurjih možganih.
Za izpad samovoljne zaletavosti si bom dekantiral nefron desno od greenwiškega poldnevnika.
Dobro spite, vsi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar