Jutri in v nedeljo kulminirajo delavnice Vie Negative. Morda bo nekaj slačenja, nekaj izživljanja in nekaj brezveznih idej. Nič od tega me prav skrajnje ne moti. Kar je še bolj sočno, me niti pretirano ne vzburja. Proizvajati sovraštvo je težaven posel. Skoraj tako je kot z ljubeznijo. Šteje samo, če je gosto in malo tudi nasilno. Pa mora biti nasilje potem nujno nad samim sabo - da prizaneseš publiki? Sveta usrediščenost v svet brez nasprotij in z veliko denarja, to mi gre na živce. Sveta lenoba v imenu davno ustoličenih besed ali pa preprostih podob, ki lažejo bolj kot človeški govor. To, da ne napraviš nič, ko bi moral že zdavnaj spremeniti svet na bolje ali pa na svoje, to je tisto, kar sovražim. In na drugi strani te reke nekje čepi tudi to, da sovražim svoj idealizem, brezkrajno zanimanje za ščepec dobrega v vsakem človeku, ki ga srečam. Taka od boga vsiljena miselnost je elementarna nesreča za razvoj posameznikove misli. Kako se lahko potem sploh kdaj odločiš sam, če ti glas iz drugega nadstropja ponavlja vztrajni de-ja-vu: moraš se ukvarjati z odnosom in s sabo, drugače ne moreš živeti. Z obojim enako in z ničimer preko meje.
Meje (prekleto!) česa?
Eni ljudje bodo vedno snemali filme, v katerih bo kakšen slečen del telesa v zadovoljstvo osamljenim. Drugi bodo vedno snemali nočne more, ki pustijo svet nedotaknjen in tebe uničenega od moči stvarjenja umetnosti. Nekateri pa bodo vedno nastopali v tretji tovarišiji, ki bo o tem na dolgo in široko pisala (risala, pleteničila, etc.) brez nanometrske sledi pisunskega daru.
Grozno je, če samo pomislim, kam spadam.
Opazovalci smo posebne baže ljudje. Razredčen humor, jedek pristop in splošna površinska lenoba, ki ne pusti večjih odkritij novega sveta. Srčkana ogledalca, obrnjena navznoter, so samo preliv čez celo zagamano pogačo.
Da ne bom samo zadovoljno prhal v prazno - vaje so spet postale stalnica v življenjskem toku. In nič več ne hodim domov, niti za toliko, da bi si lahko pošteno opral spodnjice. Saj drugega tako ne bi potreboval, ko mi ne bi evropski trezni um polagal misli v živčne celice. Mogoče bom na teh progresivnih delavnicah lahko to pokazal. Ali pa bom še enkrat naredil bukseljna iz sebe. Nikoli ni dovolj in ... hmm ... zdravo je. Vaje za Strniševo igro preraščajo v "udejanjenje pa oblekice" fazo. Me dislikes. Johnny Weissmüller. Quentin Tarantino je povsem normalen režiser z nosom za neokrnjeni dobiček.
Dober spanec voščim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar