Filmi bratov Marx so za moje dojemanje preproste komike scela izvrstni. V štiridesetih letih minulega stoletja se v moji glavi še ni prav dosti dogajalo, razen morda prejšnjega življenja, za kar pa še niti približno ne vem, kaj bi lahko bilo. Lahko bi bil nekaj med samomorilnim gozdarjem, knjižničarjem, vaškim veterinarjem ali pa nekim finozadevnim obrtnikom. Plus milijon neumnosti.
Da se vrnem na Marxe - oni so bili očitno ameriški prototip Montyjev. Bogoskrunsko, kot se sliši, pa je vendarle jasno, da so se igrali brez cenzure in vsebinskih zadržkov. V njihovih zgodbah je vedno del, ki ne sodi v nobeno plat zgodbe, pa je vendarle tam, kjer stoji, blazno učinkovit. Norost je v komiki nujnost. Vsaj v takšni, kot jo imam rad. Tudi zato, ker je v norosti neredko več prebrisanosti in prave pameti kot v premišljeni vzorčno sprožilni logiki moderne produkcije.
Njihovi filmi The Big Store, Marx in Casablanca in A Night at The Opera so mi odprli nov pogled na svet štiridesetih, kjer sem imel prej precej zacementirane ideje o preprostem, nezahtevnem burkaštvu, vsaj kar se smeha tiče, seveda. Udejstvovanje malih, prismuknjenih Marxov je seveda ravno tako zabavljaško, vendar ima nekaj, kar seže daleč preko pričakovanega učinka. Pa smo že pri tem, kaj loči zelo dobre igralce od izvrstnih. Ampak tja danes ne grem.
Vaje so mi odpadle, vsaj dopoldanske, ker sta glavna dva igralca odjebala vse skupaj in se zarila v vatico lenobice. Tako sem mislil, ko ju nismo mogli doklicati, pa se premiera približuje hitreje od konca sveta. Slava neodgovornim, kakopak. Tudi nekaj v nas, v našem letniku, je dobilo pomisleke, če je igralstvo res to, kar hočemo početi. Kakor je lahko v kapljicah čudovito, je v glavnem toku grozno... In še kup vprašanj, pretežkih, da bi premogla odgovore. Ampak pri nas, se mi zdi, je bila to posledica trdega dela in prizadevanja za odprtost, suverenost - kar nima, mimogrede, nobene zveze z dobrim ali slabim - če pa nečesa preprosto nočeš več, je nesmiselno nategovati ljudi, s katerimi živiš v vsakem vremenu. Odločiti se je TREBA.
Zdaj grem pa na zajtrk in potem delat. Jebiga, niti en dan ne sme odtavati v prazno. Srečno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar