četrtek, marec 27, 2008

Južni pokret







(oglas je nekoliko asteničen)
Najprej en teden Makedonije, nato en dan Hrvaške. Skopje in Zagreb. Milijon nerazložljivih, tangentnih poti željnih, usmerjenih mladih vektorjev, mladih odrskih okupatorjev.
Pridem domov, v območnem tedniku vidim skupino ljudskih pevcev, na kateri manjka nekdo, ki sem ga vedno našel na njej in se ga razveselil. Oče mojega najboljšega prijatelja iz časov osnovne šole. Zdaj so stiki z obema, očetom in sinom, redki in naključju na mlin teko novice, da se še ta medena vrvica z jogurtovimi lončki trga. Od prvega sin in od drugega starejši brat je zaradi prav določne neusahljive amfore potrtosti zategnil svojo zanko in zavezal culo za obisk psihopompa. Torej, ni ga več. In njegovega očeta ne na mestu stalnega levega barda, ne telefona, ki bi mu žica goltala takšne klice, ki bi vse priklicali nazaj.
Slovenci pa se veselimo v Makedoniji, iz avstrijskih evrov počitnikujemo na baklavah kontinentalnega hotela. Bakljava finiš, Djole Šareski jazz-funk večer, zlatne trube, taksi čez mesto za dve skopski kavici... Vse se šele začne, z govorom, z izblekom, momljanjem kockastih sladkorčkov, ki skupaj z omamnim indoor kajenjem sušijo moje potujoče grlo, naše grlo, ampak verjamem, da smo prismodarijam po robu postavili svojo neumornost in zmagali.
Ljubljana pričakuje 30, po Kserksovsko pompozno najavljeno morebiti celo 35 tisoč sestradanih porurskih livarjev v navezi s slovenskimi nižjimi klavci. Ogolele duše in zvezda, ki se ospe nad njimi v složnem ubiranju revolucionarnih brenk. Počutim se kot bi se moral eden naših umetnostnih kritikov, ki v svojem bentečem eruditskem slogu več pove o svojih anksioznosti kot pa o delu, ki bi ga moral predstaviti. Sem samo začasna psihična motnja ali tega niti ne bi smel izvedeti?
Stavkajočih nisem opazil, tudi po drugi uri ne, morda so jih za severnimi vrati Laibacha pričakali plešasti, v nacionale odeti vilinci in jih odpodili z žarko potico. V nacionale so bili odeti tudi vijoličasti navijači, ki so se iz železniških črvov v zmernih porcijah kotalili na perone. Ob njih "crowd control" odredi slovenskih policijotov, iz njih poulično rjovenje idiotskih rim, vse za ljubo kišto pira in aktiven življenjski slog. Moja rit je bolj aktivna. Na žalost tudi bolj od glave.
Krona vsega - debata navidez poznanih balerin na hitrem vlaku. O plačah, prasicah iz druge roke, prepričanjih iz tretje revije in splošni uverjenosti v granitni prav, v umetniški absolut. Začuda, o njihovem delu, razen njegovih socialnih značilnosti, niso muksnile niti za žvenket kravjega zvonca. Krave... so nadvse koristna sorta sesalcev. Vakuumska filtracija.
Hvala vsem, ki sem (smo) se z njimi veselili, noreli in umirali zadnjih 8 (!) dni.
Ali - najprej, brž, v obstajanju kratkožive muhe se moram spodobno nasmrčati.

nedelja, marec 16, 2008

Maturiranje, moda in Moda/moda v vrečkah

(naslednji podatki so izmišljeni)
Maturantski ples bivše (in, hja, edine, za večno zavezane gimnazije) srednje šole se je obrnil v pričakovano smer z nepričakovanimi notranjimi obrati. Šel sem, ker so me vezali sorodstvene vezi, ker sem se delal, da fotografiram in se nevsiljivo priključujem Slovencem, narodu hlapcev, ki je postal narod fotografov. To sicer ni moja izjava, je pa vendarle žolčna, če ne to, vsaj ričetasta.
Prišel sem zgodaj, da sem si v obdobju prostorne osamelosti plesišča ogledal generalko in se zmrdoval nad svojo resnostjo, ko pa je spodaj vse neznansko vrvelo od treme, pokalo od brstov, ki rastejo hitreje od svojih misli, ali pa od misli, ki rastejo še hitreje od trupa in okončin. Malo sem seveda užival v ptičji perspektivi nad nekaj prekrasnimi dekliško-ženskimi rozetami, te navzven ledeniške doline, ki pa krepko podžigajo tektonske, žgoče, podtalne premike, ker je bujno, godno mesovje tako zelo nedefinirano in na kupu. Gmota konformnih gibov, smehcev, poziranj, negodovanj, malo lastnega, na kubike narejenega. Skraja sem prepričan, da smo tudi mi izgledali natanko tako, furijasto, v razlomljenih kosih, nezmožni drugega od režanja in dovtipnega ščipanja. Ali to ali pa ni bilo jajc niti za tak napačen korak vstran. Važno, da štrle rozine in ježkaste frizure asimetrično padajo po širokoplečih, novodobnih, materialnih pobcih. Samo tri leta je minilo od mojega maturantskega plesa, moral bi se počutiti bolj blizu.
Vljudnost na skoraj vsakem obrazu, zarisana v čelne gube in sključena, boječa telesa. Srečal sem brata in sestro bivše punce, zaletavalo se mi je v grlu, ampak sem govoril z izostankom lastnih težav v sporazumevanju. Srečaš ljudi, ki v očeh nekaj vedo, obrazi te nezgrežljivo spominjajo, tako je, ena plus ena in piška pečena in junec ocvrt. Tudi nek moj bivši sošolec se je pridušal, da bi rad plesal z mojo sestro. Jaz nisem zato tu, da bom zanikal Orwella in igral rotacijsko kamero, jaz sem zato tu, da te vzamem v precep in nataknem na štrleči dovod pisoarja, če boš kaj opolzkega poskušal na silo. Hehe. Ne, seveda nisem rekel tako. Malo sem pa lahko jezen, če me že vsak, ki me bežno pozna, na nekem nemogočem mestu, milje stran od šanka, skuša politi s toplim refoškom.
Ko je stekla uradna gonja za to, kdo bo kaj od kje za kako dolgo opazoval, sem jaz v glavi že obnovil vse slike četvorke, iz razsvetljenske ljubezni do polnočnega impro četvorkanja z neznanci. Prišli so dedki, tete, botri, diplomirani bratje, mlajše dudice, trajnaste in petkaste mame, prišli so tudi socialno bodri kadilski očetje, vse do tistih očetov, jasno, ki so se obesili v spodobne purane z metuljčki ali kravatami. Mejna stanja obstajajo, iz črnobelega sveta se dobro vidijo. Ozemlje maturantskega plesa je na nek način črnobela cona, kjer je celo siva odveč, celo tako priljubljena, ne-motite-me siva odpade. Gasilske mize so komaj ponujale dovolj zmogljivosti za umerjene salve domačega peciva ter obveznih snovnih poklončkov, lično urejenih ekshibicionističnih mošenj. Kaj morem, bil sem nataknjen kot kak na lepem jezav padli angel, do konca. Vedri obrazi in njihova vedra polirane glazure so me brez vzroka vznemirili, da sem si vrgel srajco čez hlače in hodil na široko. Opa!
Uradni del ni presenetil. Besede, radijsko zložene, brane ob splošni nezbranosti množice, pa šopki v stilu Nakupovalnega središča, pa glasba v stilu Nakupovalnega središča na predvečer praznika. Če bom še enkrat nategnil naštevanje, me bo George Romero pogansko žoknil v bedresa, češ, da mu kradem koncept.
Začelo se je šele nekje od enajste ure dalje. Vnovič roke in roke, bizarna srečanja z ljudmi, ki jih komaj poznam, oni pa mene očitno veliko bolj (muka skleroze!), natolcevanja, izmišljanja fantastičnih laži o svojih sanjah (se mi zdi, da sem kar ene parim vsaj po četrt ure težil s svojimi gledališkimi paberki in lagal hitreje, kot se sladkor prismodí), postavljanje novih hotenj. Treba je bilo pozdraviti nabor profesorjev, ki se niso dosti spremenili, prav zares ne. Mogoče si mi upamo drugače govoriti z njimi, ampak oni so ostali v enakih filmih, odrasli celovečerci s priložnostnimi zgodbovnimi odkloni.
Pred polnočjo je napočil čas za krulež Kreslinovih pesmi, kar je (vključno z Vladovim nastopom v živo) že nekaj let tradicija na naši gimnaziji. Kar postavil sem se v gnečo in pel, puščal vnemar vse zavore, ampak že čez minuto sem imel okoli vratu nekaj gimnazijk, bivših sošolcev, itd. Tako je nit dogodka vlekla svoje tudi tja do polnočne četvorke. Okej, ko je bila ta zložno mimo, sem razmišljal, kako da se teh plesov učijo od začetka šolskega leta in še najdeš mojstre, ki na gala podiju od samih ljubih živcev zgrešijo tri četrtine korakov.

Potem se mažoretke, bivše punce bivših sošolcev bivše šole šolarjev smehljajo. Starši se žogajo z očmi, ko flegmatično počiš po ramah ter izjaviš, da greš za šank in da ti ni veliko ali vsaj dosti ne do pijače, bolj do ljudi. Ko sestopiš z balkona v spodnje oprsje dvorane, so vsi ljudje že šli, ostalo je samo nekaj slačipunc in pol kozarca doktrine brezumja. V nadaljevanju se zaostali nostalgiki pod budnim očesom nas, brez razloga praznih v venah, kotalijo ali celo hodijo po visokih stopnicah ob izhodu iz dvorane. Nekdo razklada o ljubezni do svojega golfa, ki mu lahko tako luštno zakuha, kot mu kaka lizunska ljubica nikoli ne bo mogla, in to isti bejbi, s katero se izmenično vsesavata, čeprav se nista videla še nikoli. Niti tistega večera ne. Kdo bo šel s taksijem, kdo bo nevemkam naprej oddrajsal, kdo bo dlje, kdo bo več ljudem dokazal, kdo bo podlegel, kdo bo spodmaknil svoji steklenici dno, kdo bo presahnil v suhih sortah, kdo bo zagrabil tolste letine, maturantske obleke pa v omare za naslednjo birmo ali obletnico.

Nevarno, lahko te doleti, da voziš v prtljažniku ilegalne pribežnice na poti domov, ki nočejo, da bi jih ateki in mamice še kdaj videli ali vsaj do jutra ne v njihovem sublimantnem stanju. Te se ti potem pred nosom preoblačijo, dobro grajene, in se na vse kriplje urno oblačijo spet v spodobne, dnevne karakterne maske. Po levi strani ceste se privoziš domov. Bilanca: niti petelin pred hišo ni zdržal te noči. Ne od utrujenosti in ne od delte vseh steklenic sveta. Kaže, da s petelinom ni šale. Da mu ne bi kdo slučajno nastavljal zavite postrvi in mu po mafijsko sporočal, da so mu na kibernetični farmi prežagali kako kuro iz zooharema na četvero, bo opustil prijazni dremež in na ves pordeli greben zatulil: "Dobro jutro!"

Zbujanje je težaven proces. Sploh tiste krati, ko ne rabiš ne spovedi ne kave ne pomečkane odeje na robu. Zbujanje je sladek, bogat zavojček žajblja.

nedelja, marec 09, 2008

Lov na čarovnice

Spet sem se vprašal, kaj je resnično - motorna žaga, ki sem jo ravnokar izpustil iz rok, potem ko sem z njenimi mehanskimi dlesnimi božal trdo nebo hruškine veje, hruška je izgubila ogromno vejo, ki sploh ni več dajala sadov, jaz sem pridobil nekaj zastale mlečne kisline v tricepsih, nisem pa mogel kar tako, obrezati in pospraviti in enostavno skriti lase dežju, moral sem ostati na škarpi, s škornji od starega blata, in položiti dlani ter prste na amputirani ud starega drevesa. Ubogi, splavljeni stari hruški v kotu pri pasjem olajšališču ni treba slediti smernicam okoljevarstvenikov, še pred spanjem si je nad zemljo valujoče noge odela v sivo-zeleno-modre mahovnate poljane.
V plesu se je ta teden nekaj razmaknilo, načrti v četvero veslajo, galjotski ritem v kljubovanje topim sekiram zdolgočasenega raztegovanja. Vaje, koreografije, bučkade, neznosne ponavljanke so se vračale v svoje začetne točke, s kancem več gotovosti, a obenem se je zgodilo z njimi kot z vodo, ki jo zamrzneš v podlago za eskimske tačke na enem koncu, pa pride v spremenjenem monsunu nad polja, posevke in častitljive hindujske device. Zunaj je vse poenoteno, ko se priklati kak sezonski kumulonimbus; poljubujejo se znoj na hrbtu, para v podolgovatih utorih ustnic in skorajšnji dež. Ta slednji od vseh strastnih lic pričakovan nastaja tik nad klobukom najbližje stolpnice, nad njenim zaklenjenim stopniščem, ki v okroglih kotih vrtinči svojo hrbtenjačo do hišnikove pisarne. Pisarna hišnika bloka leži pod zadnjo streho človeškega vida. Če dobiš zastonj ključ, greš gor, opraviš, kar je moškim potrebno, da se vrnejo v lakoto samozavesti, dobiš, kar si nikoli nisi upal želeti, zdaj dobiš to vsaj v željo, da te mirno presnavlja po dolgih prehrambenih bonih, ti luknja kartice v drob, igraje kak čuden štikl avantgardne glasbe, kjer ne veš, ali je bolj kriv uglaševalec klavirja ali skladatelj. Pianist, hišnik, monsunski ljubimec, vsi agenti nimajo nič pri zablodi, pri skrenjeni poti umetnosti. Samo nastopajo v zgodbi, ki se kakor stonoga ne drži svojega standardnega nabora okončin.
Silijo me, zadnjih nekaj ur, naj ji vendar, ne da bi se opotekal in se kot ujeti vojni saboter spodrezoval, naj ji zamažem satenasto povrhnjico telesa s svojimi gnojnimi rokami, neostriženimi nohti. Naj bo že enkrat moj moški predan, čezmeren, z ulitim vizirjem med sabo in naslednjimi poslušnimi očmi, malo lajavo pseto, ki se z okusom dela večjega, pomembnejšega, tako da nihče nič ne posumi, nihče ne zdvomi več kot malo.
Delal (pisunil) bom naprej svoje diapozitivne pogovore s samim sabo za projekt številka 4, potem pa ugibal, kje sta se spozabila projekta 2 in 3, da ni o njiju več od piska opomnika na oni sporazumevalni črni skrinjici z določenim operaterjem. In vem, da obe stvari ne bosta počakali na drugo inkarnacijo, ampak bosta, samo nekaterim se zdi, da imajo njihovi že zapriseženi oprode ves čas pod tem Soncem. Projekt številka 5 bo, auuu, kako si tega želim, neobremenjujoč za kratkoročni spomin, ker ga bom v nasprotnem primeru upepelil tja nekje do leta 2012. Spomin, kajpak.
Projekt številka 1, pradelo 1. stopnje (kakor vam je bolj ljubó) mešamo v enolončnico z opernim petjem, mečevalskimi triki iz poglavja "povečajmo spektakularnost in Hozana! prepevaje odrobimo glave Turkom nemarnim", začinjamo z resničnostnim šovom pasje nepopustljivega Luigija Pirandella in mezgo davno pokopanih igralskih zvezdnikov; za vsem tem, za godljo nepreklicno, pa stoji skrivnostni Vili Šejkspir in inteligentno rezgetaje crkuje od smeha. "Pa saj to nisem jaz napisal, ljudje božji, nisem jaz napisal, no, ježešna, AHAHAHAHAHAHA..." Dragi Vili, zdaj je pa že kar enumalo vseeno, kdo je poročil tinto in papir s tistim gosjim peresom, da se je ves globusasti teater tresel od teh edinstvenih zamisli človeškega uma. Prav pošteno vseeno. Mi smo tu, da se preizkusimo in, ko napoči višek vseh prizadevanj, obdržimo glavo stran od elipsastih zank ter obenem proč od priročnih opornic. Oberoč te bom davil, dragi moj dramski lik, ko te najdem, v tvojo žensko se bom brez odloga zatelebanil, da bo v dovodnicah kar pokalo od odvečnega adrenalina, v spletkarja se bom vdal in ga, ko ga razkrinkam, lopnil direkt po sodomini soteski, nič dlje kot gor do sinusov, ženo spretnega zločinca bom cinično spregledal, nič krivega nastavljenega prešuštnika pa posmrtno okronal za najbolj nedolžnega, torej za kralja. Saj je vsak kralj samo enodnevnica v kotni pajčevini robatih interesov.
Babe? Prijatelji. Še ta semester naj počakajo, pa še kakšnega za njim, ne bom/-o tarnal/-i... Zdaj ni časa za lov na čarovnice.