(naslednji podatki so izmišljeni)
Maturantski ples bivše (in, hja, edine, za večno zavezane gimnazije) srednje šole se je obrnil v pričakovano smer z nepričakovanimi notranjimi obrati. Šel sem, ker so me vezali sorodstvene vezi, ker sem se delal, da fotografiram in se nevsiljivo priključujem Slovencem, narodu hlapcev, ki je postal narod fotografov. To sicer ni moja izjava, je pa vendarle žolčna, če ne to, vsaj ričetasta.
Prišel sem zgodaj, da sem si v obdobju prostorne osamelosti plesišča ogledal generalko in se zmrdoval nad svojo resnostjo, ko pa je spodaj vse neznansko vrvelo od treme, pokalo od brstov, ki rastejo hitreje od svojih misli, ali pa od misli, ki rastejo še hitreje od trupa in okončin. Malo sem seveda užival v ptičji perspektivi nad nekaj prekrasnimi dekliško-ženskimi rozetami, te navzven ledeniške doline, ki pa krepko podžigajo tektonske, žgoče, podtalne premike, ker je bujno, godno mesovje tako zelo nedefinirano in na kupu. Gmota konformnih gibov, smehcev, poziranj, negodovanj, malo lastnega, na kubike narejenega. Skraja sem prepričan, da smo tudi mi izgledali natanko tako, furijasto, v razlomljenih kosih, nezmožni drugega od režanja in dovtipnega ščipanja. Ali to ali pa ni bilo jajc niti za tak napačen korak vstran. Važno, da štrle rozine in ježkaste frizure asimetrično padajo po širokoplečih, novodobnih, materialnih pobcih. Samo tri leta je minilo od mojega maturantskega plesa, moral bi se počutiti bolj blizu.
Vljudnost na skoraj vsakem obrazu, zarisana v čelne gube in sključena, boječa telesa. Srečal sem brata in sestro bivše punce, zaletavalo se mi je v grlu, ampak sem govoril z izostankom lastnih težav v sporazumevanju. Srečaš ljudi, ki v očeh nekaj vedo, obrazi te nezgrežljivo spominjajo, tako je, ena plus ena in piška pečena in junec ocvrt. Tudi nek moj bivši sošolec se je pridušal, da bi rad plesal z mojo sestro. Jaz nisem zato tu, da bom zanikal Orwella in igral rotacijsko kamero, jaz sem zato tu, da te vzamem v precep in nataknem na štrleči dovod pisoarja, če boš kaj opolzkega poskušal na silo. Hehe. Ne, seveda nisem rekel tako. Malo sem pa lahko jezen, če me že vsak, ki me bežno pozna, na nekem nemogočem mestu, milje stran od šanka, skuša politi s toplim refoškom.
Ko je stekla uradna gonja za to, kdo bo kaj od kje za kako dolgo opazoval, sem jaz v glavi že obnovil vse slike četvorke, iz razsvetljenske ljubezni do polnočnega impro četvorkanja z neznanci. Prišli so dedki, tete, botri, diplomirani bratje, mlajše dudice, trajnaste in petkaste mame, prišli so tudi socialno bodri kadilski očetje, vse do tistih očetov, jasno, ki so se obesili v spodobne purane z metuljčki ali kravatami. Mejna stanja obstajajo, iz črnobelega sveta se dobro vidijo. Ozemlje maturantskega plesa je na nek način črnobela cona, kjer je celo siva odveč, celo tako priljubljena, ne-motite-me siva odpade. Gasilske mize so komaj ponujale dovolj zmogljivosti za umerjene salve domačega peciva ter obveznih snovnih poklončkov, lično urejenih ekshibicionističnih mošenj. Kaj morem, bil sem nataknjen kot kak na lepem jezav padli angel, do konca. Vedri obrazi in njihova vedra polirane glazure so me brez vzroka vznemirili, da sem si vrgel srajco čez hlače in hodil na široko. Opa!
Uradni del ni presenetil. Besede, radijsko zložene, brane ob splošni nezbranosti množice, pa šopki v stilu Nakupovalnega središča, pa glasba v stilu Nakupovalnega središča na predvečer praznika. Če bom še enkrat nategnil naštevanje, me bo George Romero pogansko žoknil v bedresa, češ, da mu kradem koncept.
Začelo se je šele nekje od enajste ure dalje. Vnovič roke in roke, bizarna srečanja z ljudmi, ki jih komaj poznam, oni pa mene očitno veliko bolj (muka skleroze!), natolcevanja, izmišljanja fantastičnih laži o svojih sanjah (se mi zdi, da sem kar ene parim vsaj po četrt ure težil s svojimi gledališkimi paberki in lagal hitreje, kot se sladkor prismodí), postavljanje novih hotenj. Treba je bilo pozdraviti nabor profesorjev, ki se niso dosti spremenili, prav zares ne. Mogoče si mi upamo drugače govoriti z njimi, ampak oni so ostali v enakih filmih, odrasli celovečerci s priložnostnimi zgodbovnimi odkloni.
Pred polnočjo je napočil čas za krulež Kreslinovih pesmi, kar je (vključno z Vladovim nastopom v živo) že nekaj let tradicija na naši gimnaziji. Kar postavil sem se v gnečo in pel, puščal vnemar vse zavore, ampak že čez minuto sem imel okoli vratu nekaj gimnazijk, bivših sošolcev, itd. Tako je nit dogodka vlekla svoje tudi tja do polnočne četvorke. Okej, ko je bila ta zložno mimo, sem razmišljal, kako da se teh plesov učijo od začetka šolskega leta in še najdeš mojstre, ki na gala podiju od samih ljubih živcev zgrešijo tri četrtine korakov.
Potem se mažoretke, bivše punce bivših sošolcev bivše šole šolarjev smehljajo. Starši se žogajo z očmi, ko flegmatično počiš po ramah ter izjaviš, da greš za šank in da ti ni veliko ali vsaj dosti ne do pijače, bolj do ljudi. Ko sestopiš z balkona v spodnje oprsje dvorane, so vsi ljudje že šli, ostalo je samo nekaj slačipunc in pol kozarca doktrine brezumja. V nadaljevanju se zaostali nostalgiki pod budnim očesom nas, brez razloga praznih v venah, kotalijo ali celo hodijo po visokih stopnicah ob izhodu iz dvorane. Nekdo razklada o ljubezni do svojega golfa, ki mu lahko tako luštno zakuha, kot mu kaka lizunska ljubica nikoli ne bo mogla, in to isti bejbi, s katero se izmenično vsesavata, čeprav se nista videla še nikoli. Niti tistega večera ne. Kdo bo šel s taksijem, kdo bo nevemkam naprej oddrajsal, kdo bo dlje, kdo bo več ljudem dokazal, kdo bo podlegel, kdo bo spodmaknil svoji steklenici dno, kdo bo presahnil v suhih sortah, kdo bo zagrabil tolste letine, maturantske obleke pa v omare za naslednjo birmo ali obletnico.
Nevarno, lahko te doleti, da voziš v prtljažniku ilegalne pribežnice na poti domov, ki nočejo, da bi jih ateki in mamice še kdaj videli ali vsaj do jutra ne v njihovem sublimantnem stanju. Te se ti potem pred nosom preoblačijo, dobro grajene, in se na vse kriplje urno oblačijo spet v spodobne, dnevne karakterne maske. Po levi strani ceste se privoziš domov. Bilanca: niti petelin pred hišo ni zdržal te noči. Ne od utrujenosti in ne od delte vseh steklenic sveta. Kaže, da s petelinom ni šale. Da mu ne bi kdo slučajno nastavljal zavite postrvi in mu po mafijsko sporočal, da so mu na kibernetični farmi prežagali kako kuro iz zooharema na četvero, bo opustil prijazni dremež in na ves pordeli greben zatulil: "Dobro jutro!"
Zbujanje je težaven proces. Sploh tiste krati, ko ne rabiš ne spovedi ne kave ne pomečkane odeje na robu. Zbujanje je sladek, bogat zavojček žajblja.
