Južni pokret

(oglas je nekoliko asteničen)
Najprej en teden Makedonije, nato en dan Hrvaške. Skopje in Zagreb. Milijon nerazložljivih, tangentnih poti željnih, usmerjenih mladih vektorjev, mladih odrskih okupatorjev.
Pridem domov, v območnem tedniku vidim skupino ljudskih pevcev, na kateri manjka nekdo, ki sem ga vedno našel na njej in se ga razveselil. Oče mojega najboljšega prijatelja iz časov osnovne šole. Zdaj so stiki z obema, očetom in sinom, redki in naključju na mlin teko novice, da se še ta medena vrvica z jogurtovimi lončki trga. Od prvega sin in od drugega starejši brat je zaradi prav določne neusahljive amfore potrtosti zategnil svojo zanko in zavezal culo za obisk psihopompa. Torej, ni ga več. In njegovega očeta ne na mestu stalnega levega barda, ne telefona, ki bi mu žica goltala takšne klice, ki bi vse priklicali nazaj.
Slovenci pa se veselimo v Makedoniji, iz avstrijskih evrov počitnikujemo na baklavah kontinentalnega hotela. Bakljava finiš, Djole Šareski jazz-funk večer, zlatne trube, taksi čez mesto za dve skopski kavici... Vse se šele začne, z govorom, z izblekom, momljanjem kockastih sladkorčkov, ki skupaj z omamnim indoor kajenjem sušijo moje potujoče grlo, naše grlo, ampak verjamem, da smo prismodarijam po robu postavili svojo neumornost in zmagali.
Ljubljana pričakuje 30, po Kserksovsko pompozno najavljeno morebiti celo 35 tisoč sestradanih porurskih livarjev v navezi s slovenskimi nižjimi klavci. Ogolele duše in zvezda, ki se ospe nad njimi v složnem ubiranju revolucionarnih brenk. Počutim se kot bi se moral eden naših umetnostnih kritikov, ki v svojem bentečem eruditskem slogu več pove o svojih anksioznosti kot pa o delu, ki bi ga moral predstaviti. Sem samo začasna psihična motnja ali tega niti ne bi smel izvedeti?
Stavkajočih nisem opazil, tudi po drugi uri ne, morda so jih za severnimi vrati Laibacha pričakali plešasti, v nacionale odeti vilinci in jih odpodili z žarko potico. V nacionale so bili odeti tudi vijoličasti navijači, ki so se iz železniških črvov v zmernih porcijah kotalili na perone. Ob njih "crowd control" odredi slovenskih policijotov, iz njih poulično rjovenje idiotskih rim, vse za ljubo kišto pira in aktiven življenjski slog. Moja rit je bolj aktivna. Na žalost tudi bolj od glave.
Krona vsega - debata navidez poznanih balerin na hitrem vlaku. O plačah, prasicah iz druge roke, prepričanjih iz tretje revije in splošni uverjenosti v granitni prav, v umetniški absolut. Začuda, o njihovem delu, razen njegovih socialnih značilnosti, niso muksnile niti za žvenket kravjega zvonca. Krave... so nadvse koristna sorta sesalcev. Vakuumska filtracija.
Hvala vsem, ki sem (smo) se z njimi veselili, noreli in umirali zadnjih 8 (!) dni.
Ali - najprej, brž, v obstajanju kratkožive muhe se moram spodobno nasmrčati.