Utelešenje izklesanega gledališkega telesa 19. stoletja je bila Sarah Bernhardt. Njen vek se ni še niti dobro zaključil, ko so vzniknili Irci in Rusi. Prvi so podirali nečistost resnice, drugi gradili njen večplastni torzo, da bi lahko pozneje, v nedonošenem ameriškem teatru ob prelomu v hreščeče osrčje 20. stoletja, izrasle še okončine, izkrivljeni zlomi in nepravilno zakrpane luknje. "Igralec ne razume," je bentil Čehov, nekateri pa bi še danes radi do konca življenja umirali ob režijah njegovih fusnotnih komedij. Čeravno bleknejo to samo iz trenutne evforije, ker je denar in ker so možnosti.
Under the sun, there is nowhere left to hide. Govori glas izza magnetne membrane, skoraj do potankosti izpraznjen, če ne bi začel govoriti že od takrat, ko sem bil še manjši. Skoraj tako smešno zveni zdaj ta anglostavek kot ponarejeni trojanski krofi ali pa nenehno prdenje v klavstrofobičnih prostorih. Torej - prav nič. Vprašanje, če se lahko res podmakneš pod lebdeči zastor ali mizo, ne da bi se posredno dotikal tega, ki sije? Je bolje, da se spoprimeš s soncem, tudi ko dežuje in je vreme kot na Veneri?
Nerazumevanje ostaja začetek, preganjavičen stisk petelina. Kot bi se danes in včeraj znašel v vrtcu, se komaj naučil brati in se na dah potapljal v pravljice z lisicami in letečimi lešniki. Zdaj, ko smo starejši, gre za ljubosumje in oblast - vse eno in isto. Hvala mariborskima dečkoma Gustafu in Marku za poulični štos na štajerski Metelkovi včerajšnje razvlečene srede. Sreda stoji za svobodo idealov - in za prelom delovne verige, luskave serpentine preklete, na utrujenih tnalcih sušnih prebliskov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar