Lepega dne se roževinaste formacije na glavi odločijo, da jim je vseeno. Aprilsko vreme jih goni, da se ob orgazmu barometra definirajo kot poganski kodri, ob orgazmu termometra pa so lepo krščansko nabrekli od strumnosti pod kako kapo ali kapuco. Zgodba z rotorčki in umetno inteligenco še ni izdihnila! Medtem, ko se lasje v socialnem azilu (uradno dijaški dom) sušijo za mrtvim kotom odprtih oken, iz diagonalno navpik postavljenih tekaških copat hlapi opojna, še ne usmrajena para, indikator dobrega dela. Ali morda pravšnje mere usmerjene neumnosti? Če se že pritožujemo, da manjka močnih vprašanj - koliko smiselno je trenirati telo za tekaško kondicijo, ko je dejstvo, da tek uničuje kolenski predel telesa. Dobro, dobro, kako naj jaz vem, kje je prava mera v gonji za žilavo neizčrpnost trupelca...
Manj kot vem, bolj me grabi slast do nekega trenutka spoznanja. Tako se nalagajo celi tedni, mine zahrbtna injekcija ur, posvečenih razumevanju in nadgrajevanju tega, kar smo že, kar obvladamo, kar zmoremo - in vedno manj se zavedam, da se sploh počne kaj, da lezemo skozi. "Dobra vaja," se reče, četudi le zato, ker je petek in si nihče ne želi vikenda sesirjenih misli. "Dobro se mi zdi, važno da smo dobili nov zorni kot," se vrste izjave. Mene pa po stari navadi pesti časovni scenosled, ki si ga že konstruiram v beležki in vidim, da bo treba krepko lopati po plinu, s to eno stopalko za deset izpitov. Najraje bi naredil seveda samo tri od tega in ostale pustil za poševno ovrednotenje, tako, glede na delo med letom.
Dobil sem kar dve ponudbi za profesionalno gledališkost v roku enega tedna. No, če sem natančne izreke, bi bilo vse govorjenje razvaljano čez štirinajst dni, ampak prvih sedem sem očitno enkrat preveč spregledal neodgovorjene klice na cingljavčku, pa je bilo potem treba nemajhnih zadreg... Za zdaj vse rešeno, vse na čakanju na dolgo, naporno poletje, kjer bo imela terciarno vlogo sečnja kurjave in radikalno obnavljanje naše stare domačije - pa bi si tako želel, da bi imel za garaške dneve v domači kotlini kaj več od skopih posameznih prostih dni. Zato, da si sprostim najbolj krčeviti del telesa, kjer, govoreč o krčih, krčev sploh ne more biti. So samo izbljuvane sanje, valeče se samostojne napere brez koles, škatlice drobnih, za mušje oko poljubnih bedarij. Ko se ne bodo znale več umestiti, bo pa cel carski praženec. Eee ... šmorn. Kdaj sem nazadnje to duhal in užival z ljudmi, ki jih imam rad?
Ni komentarjev:
Objavite komentar