Živel je majhen možic. Majhen je bil, ker je njegova družina nekako bolj iz Liliputa izvirala, pa so tudi njemu angelci dodelili kratke, močne kosti in nič krilc, da bi segel više.
Ko je bil še majhen, je dobil od očeta v dar zbiksan kovanec. Svetil se je, neznansko in v dolgih polaroidnih bliskih, tako zelo je bil privlačen, da si ga ni pomišljal vtakniti v usta in preizkusiti, ali se ga da pojesti. Tako dolgo je skušal dognati okus majcene zlate tvarine, da mu je preklicana reč zdrknila po žrelu navzdol in pristala v želodcu. Po kaki uri, ko se je skrival na vrtu za visokimi, sveže prekopanimi gredami, ga je pritisnilo na veliki odlog. Poiskal je najbližjo hruško, ki se je iz hiše ne vidi, počepnil pod njo in čakal, če se bo zgodilo. Ko je pritisk opravil svoje, je jel s tanko vejico pretikati godljo v iskanju zaklada. Tristo nagih ritnih polut - seveda mu je uspelo. Nekje v sredi vročega rjavkastega vulkančka je ždel kovanec, vreden sramu in časa. Z njim se je odpravil naravnost v veliko, novozgrajeno blagovnico, kjer mu je za pultom dvoje visokih rok postreglo s stožčastim papirnatim veseljem, polnim ogljikovih hidratov.
Pri tridesetih, kmalu po poroki, je z ženo in otrokom živel v bloku. Prvi koraki do bodoče hiše, donosne delovne knjižice in uglednega sorodstvenega položaja. Standardna procedura. Zelo rad je spal s svojo ženo. Kdo bi mu zameril, saj je vendar tako utečena pozicija, to, spati z ženo. Res rad je preizkušal nove položaje. Nekoč je po celotedenskem maratoniranju v hribih svojo gospo nasadil iz nekega čudnega ritenskega obroča (ali kako že to izgleda, se prašam, lubi Slovenzhi). Ko je hodilo veselje že proti izbruhu, ga je v vratu in celi levi hrbtni strani izdal eden glavnih živcev. Z delno omrtvičenim trupom je, potem ko je z nalivnikom že podpisal izhodno izjavo, prikrevsal do šibkega toka, zavrtel številko, dobil sestrinega moža, ravno na kruh-pavzi med žaganjem hlodovine, ter se domenil za kar precej hiter prevoz do dežurnega hipokrata.
Malo je samo čudno, da je ob razpletu izvedel, da se žena vmes ni prebudila (kakor bi pričakoval, a je preveč navalil z ovnom na vrata), ona se je spominjala zgolj nekih izjemno lepih sanj...
Še je živ, mrha. Zdaj upokojen uradnik, katerega pokojnina je višja od marsikatere debelo spodobne plače, je vnet zagovornik tega in onega, a le v okvirih bukovih drv, krušne peči, mašinkeksov za sosede in določenih časopisov. Zabaven je k'o strela in še vedno v izvrstni telesni kondiciji. Včeraj si je dal od psa, lepega zlatega prinašalca, čuvaja mogočen svakove kmetije, polizati plešo. Predtem je seveda zvrnil polič domače šmarnice, da se mu ne bi na sredi ustavilo. Kaj hočeš več?
Drugi del -->
Umirjaš kamenje, nasuto na gradbišču, da bi čezenj polili beton in utrdili nasip. Delaš ročno, v enakotrajnih časovnih presledkih dvigaš masivno utež in jo butaš nazaj dol ob nasuti drobir, odpadne opeke in strešnike, skale in skalice. Drva nepravilnih oblik zlagaš v pravilne skladovnice, štiri krat ena, da je moč primerjati s stricovo zalogo.
Tretji del -->
Sanjal sem, da sem v Firencah, pa nisem še nikoli bil tam. Na polici, ki je stala tako zelo izven knjigarne, da se je stikala s pločnikom in selitvenimi potmi romskih slaščičarjev, se je znašel napis "za odpis". V italijanščini ne vem, kako zveni, a vendar se po naše bere prav tako. Med vsemi temi knjigami pa Izgubljeni raj, Cankarjeva založba, John Milton, prevedel kdo drug kot Marjan Strojan. Strojan - v Firencah - zastonj? Se meni blede od preveč gradbinstva in popoldanskih udarnih padavin?
Četrti del -->
Moj prijatelj je zvezek z visokim karom, ki na svoji kulisi nosi scenografijo ugriznjenega jabolka s poslikavo zemljevida sveta. Megalomanstvo in količina žolča v obtoku sta tako ostali brez dvoma občestvu hitro jasni zadevi. Naključno listnato testo in obarjeni kotli, iz jušnih kvadrov in vode izrojeni - moja prehrana. VFX Headgear, omnia mea kot življenje skozi tuje čute.
Ni komentarjev:
Objavite komentar