Našel sem bando, sestavljeno iz treh glasbenikov, ki izven svojih (samo v živo) džem sešnov ne komunicirajo. Sploh. Je to sanjana bolest in podtikanje ali mikastenje navajenih poslušalcev, ki še v najbolj osnovne radio kvadre bolščijo zaradi lepih gumbeljnov in prednastavljenih "welcome to Miami" bombastičnih postaj...
Pravzaprav je bolj hecno, da izgubljam mični podstat fizičnega telesa, ki mi je potreben za kompozicijo iz japonskega plesa. Ampak mogoče bo navdih ravnokar pregledanih svežih fotografij robate marsovske stepe naredil svoje. Svoje v moje. Pri umetniških besedah in ostalih tovrstnih predmetih sem ugotovil, da bo treba popraviti zanemarjeno oblikovanje govora. Artikulacija, ki nam vsem, prav do poslednjega, neizmerno pomaga, da nas kdo bere in gleda. Sabljali se bomo naslednji teden, ker so profesorju naše neresne priprave zrasle čez misli pokrov.
Še vedno je nekje Litva, za Litvo hanzeatska preteklost severne Švabe, za vsem znanjem pa koprenasti nemir brezumnega izumljanja. Tudi telo lahko govori v poznanem jeziku, čeprav ne uporablja ničesar, kar bi že videl.
Ni komentarjev:
Objavite komentar