Nekje v drugi tretjini noči, ko je bakrena plast primestnih luči v ogrodju drugega nadstropja spet izgubljala moč proti vzhajajočemu čivkanju Sonca, sem se iznenada zbudil. Kar tako, brez razloga, sunkoma odprem oči. Glavo, ki je v vzglavje težila z levo ličnico, hočem zaobrniti vznak in sprostiti usta, pa me naenkrat iz najbolj pogreznjenega dela, iz levega ušesa, zaskeli ostra, razlivajoča se bolečina, kot bi me kdo napadel z majhno motorno žago naravnost v meso. Tik zatem, ko se se res obrnem, se basovsko rezko brundanje takoj izvije izpod pokrova. Osa? Čmrlj? Smrtoglavec? Česa vse nisem imel v glavi, čeprav se je že v prihodnjem trenutku ta izpremenila v trzajočo balinkroglo, težko in brez vsebine. Neki nevrotoksin ali kar sem fasal ob piku tako blizu možganov, mi je začel stresati celo telo, še najbolj desno stran.
Nisem mogel zaspati nadaljnjih petnajst minut. Prav res gnile kolerabe vredna izkušnja. In še zdaj me boli glava, kot v kakšnem sanitariju bobni in stiska.
Zdaj se skrajšujem. Da ne bi mislil kdo, česa vsega mi ne nalaga življenje, ali da ne bi drugi oporekal, da raztegujem resnico v laž.
Ni komentarjev:
Objavite komentar