Lov na čarovnice

Spet sem se vprašal, kaj je resnično - motorna žaga, ki sem jo ravnokar izpustil iz rok, potem ko sem z njenimi mehanskimi dlesnimi božal trdo nebo hruškine veje, hruška je izgubila ogromno vejo, ki sploh ni več dajala sadov, jaz sem pridobil nekaj zastale mlečne kisline v tricepsih, nisem pa mogel kar tako, obrezati in pospraviti in enostavno skriti lase dežju, moral sem ostati na škarpi, s škornji od starega blata, in položiti dlani ter prste na amputirani ud starega drevesa. Ubogi, splavljeni stari hruški v kotu pri pasjem olajšališču ni treba slediti smernicam okoljevarstvenikov, še pred spanjem si je nad zemljo valujoče noge odela v sivo-zeleno-modre mahovnate poljane.
V plesu se je ta teden nekaj razmaknilo, načrti v četvero veslajo, galjotski ritem v kljubovanje topim sekiram zdolgočasenega raztegovanja. Vaje, koreografije, bučkade, neznosne ponavljanke so se vračale v svoje začetne točke, s kancem več gotovosti, a obenem se je zgodilo z njimi kot z vodo, ki jo zamrzneš v podlago za eskimske tačke na enem koncu, pa pride v spremenjenem monsunu nad polja, posevke in častitljive hindujske device. Zunaj je vse poenoteno, ko se priklati kak sezonski kumulonimbus; poljubujejo se znoj na hrbtu, para v podolgovatih utorih ustnic in skorajšnji dež. Ta slednji od vseh strastnih lic pričakovan nastaja tik nad klobukom najbližje stolpnice, nad njenim zaklenjenim stopniščem, ki v okroglih kotih vrtinči svojo hrbtenjačo do hišnikove pisarne. Pisarna hišnika bloka leži pod zadnjo streho človeškega vida. Če dobiš zastonj ključ, greš gor, opraviš, kar je moškim potrebno, da se vrnejo v lakoto samozavesti, dobiš, kar si nikoli nisi upal želeti, zdaj dobiš to vsaj v željo, da te mirno presnavlja po dolgih prehrambenih bonih, ti luknja kartice v drob, igraje kak čuden štikl avantgardne glasbe, kjer ne veš, ali je bolj kriv uglaševalec klavirja ali skladatelj. Pianist, hišnik, monsunski ljubimec, vsi agenti nimajo nič pri zablodi, pri skrenjeni poti umetnosti. Samo nastopajo v zgodbi, ki se kakor stonoga ne drži svojega standardnega nabora okončin.
Silijo me, zadnjih nekaj ur, naj ji vendar, ne da bi se opotekal in se kot ujeti vojni saboter spodrezoval, naj ji zamažem satenasto povrhnjico telesa s svojimi gnojnimi rokami, neostriženimi nohti. Naj bo že enkrat moj moški predan, čezmeren, z ulitim vizirjem med sabo in naslednjimi poslušnimi očmi, malo lajavo pseto, ki se z okusom dela večjega, pomembnejšega, tako da nihče nič ne posumi, nihče ne zdvomi več kot malo.
Delal (pisunil) bom naprej svoje diapozitivne pogovore s samim sabo za projekt številka 4, potem pa ugibal, kje sta se spozabila projekta 2 in 3, da ni o njiju več od piska opomnika na oni sporazumevalni črni skrinjici z določenim operaterjem. In vem, da obe stvari ne bosta počakali na drugo inkarnacijo, ampak bosta, samo nekaterim se zdi, da imajo njihovi že zapriseženi oprode ves čas pod tem Soncem. Projekt številka 5 bo, auuu, kako si tega želim, neobremenjujoč za kratkoročni spomin, ker ga bom v nasprotnem primeru upepelil tja nekje do leta 2012. Spomin, kajpak.
Projekt številka 1, pradelo 1. stopnje (kakor vam je bolj ljubó) mešamo v enolončnico z opernim petjem, mečevalskimi triki iz poglavja "povečajmo spektakularnost in Hozana! prepevaje odrobimo glave Turkom nemarnim", začinjamo z resničnostnim šovom pasje nepopustljivega Luigija Pirandella in mezgo davno pokopanih igralskih zvezdnikov; za vsem tem, za godljo nepreklicno, pa stoji skrivnostni Vili Šejkspir in inteligentno rezgetaje crkuje od smeha. "Pa saj to nisem jaz napisal, ljudje božji, nisem jaz napisal, no, ježešna, AHAHAHAHAHAHA..." Dragi Vili, zdaj je pa že kar enumalo vseeno, kdo je poročil tinto in papir s tistim gosjim peresom, da se je ves globusasti teater tresel od teh edinstvenih zamisli človeškega uma. Prav pošteno vseeno. Mi smo tu, da se preizkusimo in, ko napoči višek vseh prizadevanj, obdržimo glavo stran od elipsastih zank ter obenem proč od priročnih opornic. Oberoč te bom davil, dragi moj dramski lik, ko te najdem, v tvojo žensko se bom brez odloga zatelebanil, da bo v dovodnicah kar pokalo od odvečnega adrenalina, v spletkarja se bom vdal in ga, ko ga razkrinkam, lopnil direkt po sodomini soteski, nič dlje kot gor do sinusov, ženo spretnega zločinca bom cinično spregledal, nič krivega nastavljenega prešuštnika pa posmrtno okronal za najbolj nedolžnega, torej za kralja. Saj je vsak kralj samo enodnevnica v kotni pajčevini robatih interesov.
Babe? Prijatelji. Še ta semester naj počakajo, pa še kakšnega za njim, ne bom/-o tarnal/-i... Zdaj ni časa za lov na čarovnice.