Imam prijatelja, ki ga srečam vsake kvatre pol-krat. Pobožnost nima tu nič posredi, še mezinca ne pritakne v turbine mestnih ur, da bi šlo kaj hitreje ali počasneje od tega. Nihče od naju ne razmišlja o istem bogu, vsak od naju išče svoj košček breztežnosti. Srečen ugledam njegove pobešene, gole lobanjske kosti, kot bi nosile kozmični obroč za videokonferenco s sosednjo galaksijo ali jato (najsi bo veliko ali malo, vseeno) se uprejo v tla in živijo zase in za tri druge oblike dojemanja sveta. Ko mi govori bodisi o zgodovini, ki je za najvišji domet človeka takrat še pisala navpik usmerjene topove dolgega dometa, ki bi rahlo presegli marsovski nadognjenik osončja; bodisi da mi govori o rezijanski ljudski pesmi, ki jo edino ljudsko zmore zares poslušati, ker bo nekoč postala himna velikega prestola človeške ribice; bodisi da mu jaz klevetam svoje profesorje (vseh vrst in jakosti) in učenje o meni vedno manj znanem prebivanju; spomnim se morja, vzklije ontološki vrt migotavčkov, zdaj smo ljudje, včasih smo si le genetske frizbije metali - zdaj preverjamo, kako daleč gre krvava modrost rjuh, predvčerajšnjim, skoraj včeraj, smo naskakovali plodne votline brez kalejdoskopskih, uganke postavljajočih oči, nosov, ustniv, ličnih kosti in nosnega triangla. Cingljanje in tintinabulacija, pa dobiš današnjo sakralno glasbo. Več ne ostane, kot zmanjšati število tonov, drugega pobega ne kaže kukalo kot le adrenalinski spust na tihomorske otoke, kjer palmovi piloti dozorijo v zaslone na tekoče kristale in mladoletne tajske cipe.Tako, godno in z zastalo mlečno kislino v mišicah, stojim in gledam svojega bodočega drugega očeta, prvega ne dam niti za zlate orehe, ki razen sveže pečenih drobtin senčijo polt pročelju sosedove gostilne. Gledam, čemu naj poslušam, saj če gledam, preklemano ničesar ne bom videl. Ženskam s triumfalnimi imeni se lasje bočijo v mehke protuberance, čeprav bi Werner Heisenberg dodal, butelj, zakaj to gledaš, če niti ti niti ona ne vesta kje stojita. Če govorim o dvojini, nehote izdajam zaupne podatke o zgodbah, ki jih v obglavljenih začetkih nočnih ur tipka neka neosredotočena roka.
Zasuk oblakov, spust barometra. Pogledal sem, če imamo vsi stoječi in govoreči, skrajno različni vsaksebi trije, v odsotnosti teles pospravljene postelje. Manjkamo, ure osamelih ležišč omračeni popoldan sprevrača v tekanje živalic po posteljnini. Bolhe urijo meča za bližnje olimpijske igre, srečanje evroazijskih, črnskih, z bavarskim salom naphanih belskih ter korenček-na-lulku papuanskih bolh, družno bodo tleskale Fosburyja preko visokih jezov milijardaste vzhodne dežele. Olimpijske igre so vedno igre za vse.
29. februar ima mnogo opraviti z mladostjo. Vsaj starost se za določene dobitnike štirikrat bolj lenobno približuje. V glavi, a tudi pomirjevala in krepčila so tam, založena pod ivernim spojem omarnih vratc, omare zevajo s tonom prejšnje renesanse, vzorci se uravnavajo na izhodiščno polje. Konec koncev ni toliko pomembno, ali planeš s štartnih blokov na nepravem koncu zime ali na obnovljenem začetku pomladi. Važna so kolena, mesto, kjer je viteški kalcij zajokal v občutljivo trdo solzo noge.
Obiščem predstavo v regionalnem gledališču, med drugim tudi z dvema težko duševno prizadetima moškima, oba poznam od malega. Kratko po začetku komedije, ki je z neizpregledano masko antiburkaškega humorja omrežila moje čute, se eden od njiju sredi tišine naenkrat vplete z glasnim: "T'k je smešno!"
Ko je igralec na odru nagibal ustrezno enoto belega po vratu do jeter, je govoril: "Zavedam se (resnosti situacije). Zato pijem." Moj sosed spet poseže v glasno koncentracijo publike: "Če bi se zavedal, ne bi pil." Postavljeno kot vprašanje, mišljeno trdilno, postavljeno z očiščenim glasom večera. V meni se parijo vprašanja, naglo. Zavoljo obeh strani.
Med odmorom zamašek pred vrati dvorane. On, osvetljen, nosi izvezen monalizast nasmešek ter pravi nekaj v smislu: "Fajn je v gledališču." Pozneje izvem, da tam najlažje zaspi, in to globoko. "Pogrebov pa nimam rad. So bolj žalostni, pa je tudi veliko ljudi." Mične sohe na petkah se obračajo, jaz bi po dolgi aridni eri, niti ušesno maslo vmes ni raslo, rad poslušal. Njegov prijatelj iz zavoda si zaviha pulover čez trebušček, belo spodnjo majico in v C-poziciji počiva. Mežiknejo lestenci, stisne mi roko v pozdrav in jo poboža.
Obstajala je nekoč tovarna (modna načela TOZD) med dvema naklonoma zagonetnega hriba. V strmino je bila vsekana, da so imeli višji deli proizvodnih hal, jedkani v klanec, jutranjo poševno, ripečo zlatico, nižji deli pa popoldanski razgled. Preden se je zbudila dolga železna trakulja valjčkov, ki je s stiskom žvečila surove ženske in moške prste ter jih prebavila v kaširan papir, šolske mape in večslojne toaletne brisače, je nekdo že začel. Fantu, ne več tako strašno mlademu, so naložili barvanje širne betonske ravnice. Peto nadstropje, najmanj strojev, največ kisika. Ta, prebujen s petelinom, je barval okoli neštetih vijakov, ki se niso smeli umazati z odejo za plebejska tla. Ko so prišli prvi redni rokodelci, so se mu smejali, ker so se jim prejšnjo noč ob izpadu elektrike raztresle matice po tleh, matice, ki jih je on obravnaval kot trdne, kot tam se ne sme pleskati. Z nogami so sfrcali matice na kup in v rjaste kozice, on se je brez vzdiha namenil stikat za šestkotnimi "madeži".
Delo neopravljeno. Ampak bo, je, bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar