Glavna tema: gobe še ne rastejo, jelke so še zmeraj navpik (jaz pa nataknjen), pikov as še vedno velja več kot karova šest.
Proslava ob kulturnem prazniku v našem kraju je bila grozljiv povratek v čase brljave rjavo-rdeče samouprave, ozvočenje nam je vmes trikrat gladko crknilo brez vidnega vzroka, naš oder je vendarle previsok za skakanje in otipavanje kablov v poltemi (hudiča!), otroci pa so bolj in bolj na meji lulanja, če jih pustiš zmrznjene le tik pred njihovo edino točko. Kje je šele tak! Potlej so se gostili ob domačem narezku in govorili, da je super, da smo opravili za letos. Hja, če premoreš:
- nagrajenca, rezbarja violin, godbenika, pevca, učitelja, etc., ki si edini v zadnjih desetih letih zasluži nagrado;
- dva omladinca, ki ga biksata z glasbeno šolo in lahko v andante odcingljata notni zapis brez napak;
- dva zagreta, ki uspeta kljub mladosti in režiji á la klasicizem (stoj in mukaj) iztisniti iz sebe razbeljeno snov Romea in Julije (ena pohvala je pa le);
- pet šolarjev, ki deklamirajo oz. pojejo Prešerna nekako kot sramežljive, površne Marije Vere;
- rahlo več kot dvomestni sestav moškega pevskega zbora, ki piska v narodnozabavnih falcetih, tobačno-kletnih basih in invalidnih intervalih ...
... kakšna je bera? Dolgčas je odložil svojo pajčevino in se bridko razjokal ob taki konkurenci. Aja, vino je bilo tudi kupljeno.
Danes, na 9. februar, smo se v našem koncu spominjali 99 obešencev in enega ustreljenega. Leta 1945 se je Švabom pač mudilo, pa so popokali še nekaj neuporabnih slovanskih pajacev. Partizani so v zasedi čuknili njihovega haupt-kolaboranta v regiji, oni pa, ne bodi len, potegnili stotico iz bližnjih zaporov ter obtežili jablane ob cesti. Eden je skušal pobegniti, pa je fasal tolažbo med rebra. Je bolje v srce ali v glavo, se vprašam. No, na komemoraciji se je zbralo (seštej lepo vreme in soboto) ogromno, baje rekordno število ljudi, ki so tlom pobirali svečano sonce s svojimi dragimi temnimi plašči. Lahko bi si mislil, da bodo vsa mogoča in nemogoča društva/združenja/zveze/brezveze/župani hoteli slišati svoje ime v pozdravnih stavkih. Glejte, nisem papež, ne balkona ne nadstropne kajže ne premorem, kaj bom zdaj tu poslanico vsakemu posebej prebiral ... Častni gardi slovenske vojske je poveljevala neka ploščata, sitna oficirka, ki je brezpogojno vztrajala, da začnemo točno ob uri, veljaki pa še napol za šankom. Ko trkne enajst, eko, pa krenemo! Salutiranje, mirno, himna, odkreh. Imenitnikom pri pozdravu kar ni konca - saj vas je več, kot jih je bilo petinštiridesetega v hosti, bi se mi skoraj zareklo. Ko polagajo vence, se v špalirju nihče ne gane, dostojnost doseže vrhunec. Nato povabljeni poslanec postreže levičarsko obarvan Wikipedia govor, zasijejo pevci, ki grmijo dvoglasni partizanski pevski brevir, osnovna šola znova napolnjuje krhka srca z izbrano, ponosno vezano besedo. Tokrat dejansko ni izpadlo kot primanjkljaj kulturne osveščenosti, saj so spominske slovesnosti kratke, ganljive (deca + obujanje aktivizma + junaške ode preteklih vekov) in lepo urejene, tisti čas se po zasvinjani zgodovini in politiki vestno pospravlja s kulturo.
Eni so se skušali izogniti temu, da ne vedo, da letošnjega Prešernovega nagrajenca dnevno žulijo po žepih; vsaj enega. Oblikovalec Miljenko Licul namreč ni švohotno zadel podobe slovenskih evrokovancev. Vsaj nismo tako - na "loop" - brandenburška vrata gor nakovali kot leder-zeljarji ali si keltskih harf nažagali kot hitro razvijajoči se Irci, kraljic v profilu razplodili kot coklarji med tulipani ... Saj, v osnovi gre pa povsod za minule pomnike, kaj bi sploh hvalil? Sebastijan Horvat ga je gromko pihnil, ko je na novinarsko vprašanje odgovoril, da ne bi bilo prav, če bi pričakoval nagrado (Prešernovega sklada, op.prev.) ali če je ne bi. "V tem poklicu si vsak misli, da je najboljši. Brez tega ne gre." To bi bil približen citat. Krvava se zdi ta dilema. Analema?
Še ena prešernovska: pred dvema letoma me je, še zdaj ga imam pred očmi, besedno namahal nek dobrodušen, svobodomiselen slikar v Izoli. Ni mogel verjeti, da poslušam toliko raznovrstne glasbe, nimam pa pojma, kdo sta slovenska avantgardista Vinko Globokar in Bor Turel. Alora, Bor Turel je letos dobil Prešernov novčič in plaketo, pa sem po dolgem času spet malo poslušal njegovo ploščo Aedon, ki sem si jo izposodil in presnel kmalu po tisti ponižujoči razpravi. Instrument in trak, ars electroacustica, žuboreči abstrakti zvokov. Ni napačno.
"Al fine" ... Zarasli grički besed, pno se in obnemogli obstanejo, še preden dobro skočijo. Za temi mojimi zelenimi kuclji ni nikogar. Vseeno se trudim in skušam usmerjati mrtve pritoke, ki hočejo čez podzemlje, rastje in mili zrak na plano. Opravičujem, kar zmagovalci menda ne počnejo nikoli.
2 komentarja:
Mogwai
Yes!I am a long way from home
Naj poslušam štikl?
Objavite komentar