Predsednik države je, posebno če je bivši, velika, a zgolj površinska rana na obličju svojega ljudstva. V Sloveniji je morda nekoliko drugače, slehernik pozna kakšnega sorodnika in najbolj nepričakovani ljudje imajo interne informacije, ki razvezujejo visoko postavljene politike ali nasploh zvezde vsakršnega svetniškega sija. Tudi za take stvari, za kakršne bi si navaden človek ne pomišljal pripenjati križcev in se upravičeno povečati v samem sebi. Janez Drnovšek, ki bo verjetno eno najbolj omenjenih imen na redni blogerski sceni, bi si lahko pripel kar nekaj križcev. Enega gotovo za, dasi premodelirano in poljudno prepisovanje globalnih spiritualističnih naukov, ampak če so Slovenci z vpogledom v njegove knjige dobili vsaj temeljno strast po iskanju "zavedanja" in narave lastnih "življenj", potem je storil veliko. Jasno, turjaški venec bi mu manj sporno pristajal, če bi se prej odpovedal svojemu državniškemu položaju in se šel mesijo na lastno pest, a bržkone ob manjšem pokrivanju hlastajočih medijev. Zdaj pribijem še eno slovensko izjavo na tablo - včasih sem ga spoštoval in si ga želel govoriti v občilih preprosto zato, ker je zarival šivanke skozi žulje nacionalistov in šank-filozofov, dobro, v precejšnji meri je bil tudi sam nekaj od vsake sporne pripadnosti. Pomoč Strojanovim, zavzetost za Darfur, pohajkovanje po Moralesovi Boliviji, meni se ni čutilo nič hudo napak od tega; malo ga nisem maral preprosto od sindroma predolge vladavine LDS (silno lepka oblast + moja zelena glava = tiha sumničavost), malo zato, ker sem se pustil podpihovati vsem tistim, ki imajo trdna prepričanja o tem, kakšen bi predsednik moral biti in so zdaj ponosni na dobrodušni dedkovski pristop diplomata Türka. O novem predsedniku ne rečem nič, oziraje se na svoje zadnje spremljanje dogodkov nimam pravice reči karkoli. O Janezu Drnovšku pa ni, da bi latinski rek prevajali "o mrtvih samo dobro", marveč "o mrtvih samo spoštljivo". Ergo - naj povemo samo resnico? Nihče nima samo ene, čeravno je to njegova zaprisežena služba, delo za narod ali kar je še teh nazivov. S svojimi željami za Slovenijo mu privoščim neskaljen pokoj in prihodnosti Slovenije bistrega pogleda, evo, da patetiziram konec. Če je novica o smrti v medijih pretirano čakala, ker hoče imeti pogreb v družinskem krogu - edino pravilno, nimam kaj dodati. Njegov PR urad da je plačan za takojšnje obveščanje? Smešno, stranke in državljani, oboji oblastni do države. Hm? Zmeden še naprej.Dnevu primerno odpuščam politiko, nikoli se nisem znašel v njej, manj zadelj obče neobveščenosti - bolj zaradi bojazni, da sem spregledal pomembnosti in se nažiral s serviranimi drobtinami.
Govorice so se širile, da je nek profesor z našega faksa na en dan prestal lažjo prometno nesrečo, potem pa še domačo nezgodo, nekaj kuhinjske nerodnosti ali kaj ... Ničesar ne jemljem zares, dokler ga ne vidim, pak - včeraj dobim v roke tekst za neko bralno uprizoritev, v kateri kot glavni lik nastopajo on in še nekaj slovenskih teatrskih imen. Napisano je skoraj zanič, če odštejem še namenske, direktne zafrkancije, ki kot domisleki klavrno zanikajo dano obliko - dialog, dramsko pisanje, itd. Komu pomagajo, koga razsvetljujejo, koga zares spravljajo v smeh, drugače kot jih spravi vesoljsko okusen štos ob pivcu, čemu dajejo duha? Joj. Prav čudne volje sem bil, ko sem dobil stvar v roke. Cicely Berry bi rekla, da se s slabimi besedili ne splača ukvarjati, pa bi rad še to poflodral in zboksal v kot.
Prvi teden novega semestra se je zaključil s slastjo, pritikajočo detektivom - izvedeti, kdo je kdo oz. kdo bo kdo. Izpod tuša hodeč se ustavim pred ogledalom, nag, izgubljen v primitivnih pomislekih. Kako naj se lotim vojaka/črnca/lepotice žene/romantične slasti? Vsega se lotevam z neizmerno polnimi jajci, da ne bo pomote, vsega z (obzirno) navdušenostjo. Izven razmisleka o vlogi, zaljubljenosti in po dolgem času košarke se zdim sebi kot smreka s košatim, mesnatim lubadarjem, ki ne bo odnehal, dokler ne poje postranskih sestavin in pusti bistvo. Anahronizem, jebiga, to bi moral storiti že prej. Poslej bom videval sestavine jedra, kako se skozi lijake razprostirajo po meni, upam vsaj. Da ne bo več tega bloga, ne kohort reči brez namembnosti.
Samo nekaj še za oprt: ponoči sem sanjal tuje obraze, redko se to pripeti, neznane poteze obraza, vsi so bili na konjih in jezdili na roparski pohod. Naši sovražniki niso bili Sjuji ali Komanči, mi nismo bili sinovi Bronsona, Fonde, Waynea ali Eastwooda. Ozadje - z iglavci poraščeno sredogorje, ki pa po višini dosega prej himalajo kot kak smučarski hribček predalpske Evrope. Detajli so čisto navadni ... Bom še pomislil, da so mi zakrknile možganske beljakovine. Pomislil.
4 komentarji:
Glede Drnovška imava očitno zelo drugačen pogled, pravzaprav nasproten. O tem niti nočem tu debatirati. Ampak ko si zraven pridal še opazko o novem predsedniku, se mi je pa to za osebo, kakršno te imam, zdelo zelo čudno. Da nimaš kaj reči? Češ da je vse lepo in prav? Ta predsednik je največja lutka do zdaj, oprosti. Mar nisi slišal za Napolitanovo izjavo o fojbah in o NAS? In kaj je naredil naš Turkec? NIČ! Rep med noge in glavo dol. To je predsednik Slovenije, ki predstavlja in zastopa voljo svojih državljanov? Čudno, da se je spomnil kaj odgovoriti na skrunjenje naših simbolov v Srbiji! To je bilo pa res presenečenje. Bojim se, da jih bo v prihodnosti bore malo in da bodo samo izjema. Toliko o tem, kakšnega predsednika potrebujemo. Karizmatičnega ali pa takega, ki bo hodeči Kazenski zakonik, vrli demokrat, a brez hrbtenice. Že v tem, kako prefinjeno govori (in ničesar ne pove), se da marsikaj izvedeti o njem. Ogabno. Res me preseneča tvoje stališče.
P. S.: Drnovšku iz srca želim miren počitek po tem, ko je moral prenašati ta debilni svet, ki so ga ustvarili nekateri.
Očitno sem bil nerazumljiv, čeprav se je meni zdelo v redu, ampak... Bom na tem mestu popravil, da bo kor črno na belem.
Danila Türka nisem volil, to že lahko rečem, prav tako sem nemalo zaskrbljen nad njegovo spravljivo naravo, ki mi cika na Boruta Pahorja in na podobne slinarje, ki jim ne morem verjeti. Da se je na povojne poboje, ki imajo mogoče več zveze s Slovenijo kot Hrvaško, ostro in jadrno odzval Stipe Mesić, naš predsednik Danilo pa ne, mi ne kaže nič kaj dobrih obetov. Hotel sem samo reči, da politike v času Türkovega predsedovanja ne spremljam tako intenzivno kot pred tem, tako da nočem prenaglo soditi.
In tudi o Drniju - ne vem, kako se bere moje mnenje o njem, je pa vendarle bolj pozitivno kot ne. Mogoče izpade negativno, ker v marsikatere gurujske posege v javno mnenje rahlo dvomim, to pa ne pomeni, da jih spodkopavam. Pri njem sem vsaj lahko dvomil o malo bolj pametnih rečeh od velike večine današnjih samooklicanih slovenskih politikov.
Je zdaj kaj bolj jasno?
Ta prispevek je eden bolj ljudskih se mi zdi. (to nima zveze z onimi komentarji zgoraj)
Ja, zdaj oz. takrat je postalo bolj jasno. Očitno sem prehitro brala in torej precenila svoje sposobnosti razumeti te. Ne bi pa imela nič proti - anzi -, če bi (na)pisal bolj razumljivo. :) Po drugi strani pa predvidevam, da pišeš "zase" in ne za nas, tako da je to pač tvoja odločitev.
Objavite komentar