Ob zbujanju so mojo glavo prešinjale razpoke, kot ob potresu sem se počutil, kot da se mi lobanjski šivi parajo in delajo na novo. Pa saj je lobanja tudi zmes litosferskih plošč, sfer, umazane in suhe kože. V roki sem držal mobilec, ne vem, kako se je znašel tam; mislil sem, da je to tisto, kar spušča komaj zaznavni trkajoči zvok. Mogoče, ja, zaradi vetra, ki že celo noč in pozneje venomer prislanja svoje komolce na skelet oken, v naslednjem hipu sem čutil, da se morda slika nad posteljo upogiba in tleska ob belo steno s svojim mehiškim valom. Ne, ne, kje pa, sem ugotovil ves treznega duha, to je tak majhen, nedonošen detel, ki kljuje z leve in desne v zid moje tesne sobe. Dijaški dom nima četvero sten, na krmi ladje visijo lomljiva krila za stekla, na drugi strani premore vrata, ki niti radovednih nog na hodniku ne bi mogle skriti. Strop se, namesto da bi bil spodoben pokrov, dela, da je japonska disko ploščad, po kateri copotajo tvoji najljubši sosedi.
Do kosila sem se uspel spraviti k sebi. In tudi kosilo samo me je nasitilo z zvrhano kupo svežega sadja. Saj nisem pozabil, prideš pa malo pomlaskaš, tako si s smešnimi klementincami obnoviš vlakna vidnega živca, jih postrgaš in premažeš; z velikimi ugrizi zažreš sredico kmečkega jabolka, govoriš na polna usta, da se spomniš, da še lahko govoriš o pomembnih majhnostih nepomembnostih. Hvala bogu, ulovil sem dan za brezumni vikinško kito, ki kar prosto juriša v kačjem krču, nemudoma žvižga samo strmo naprej.
Pozneje sem prejemal odgovore na vprašanje, kdo so mormoni. Oziroma ne. Začel sem z vpadom na intimno vesel tečaj ruščine. Na tabli je bila z naravnost učbeniško pisanimi črkami prevedena abeceda, ob meni sveža ZDA-jka, študentka ruščine, v ujemu oči še priletna lepo sivkasta gospa, ki z zvedavimi kretnjami prepisuje v zvezek in se smeji sama sebi. Učiteljica je postavna Ukrajinka z ljubeznivim glasom in še bolj prisrčnim priimkom - počuti se kot ponižna oznanjevalka medsebojnega zaupanja. Sumljivo izgleda tole, si izmišljeno muksnem v brk. Hjah, vsaj to sem izvedel, da se zabavi po rusko reče diskoteka. Ni vic, preklezakurenk.
Po ravno pravem odmerku prilagajanja zanihajo vrata, starešini sta nazaj z verskega ljubimkanja. Naučita me moliti, mi poklonita modro knjigo. Hitita, ker vodita tečaj angleščine v sosednji sobi, veliki, kvadratni dvorani z nizkim stropom. Jaz ju nerodno vprašam, če me že kdo kaj spreobrača, če bi se mi moralo že tudi uradno kaj izpreminjati - onadva v zadregi najprej ne razumeta, potem spravno pokimata, da lahko še zaključimo z molitvijo in da sem zdaj jaz na vrsti za skupno prošnjo, itd. Po visečem lesenem hodniku, ponosen tam nekje za glavno vpadnico vodi do njihove cerkve, sem se poslavljal od njihove komune ob času večerne kontemplacije. Pravzaprav je bilo smešno to, da ni bilo prav ničesar, ob čemer bi se tu pošteno narežal.
Čez dan so se mi v izložbah ponujali izključno sinje obarvani nedrčki. Sploh ne slabi modeli. Čez cesto se mi zapoje nek pandžabski 70' pop štikl in po sredi ceste mi gre naproti šarmanten, osivel Indijec, menda drugi, kar sem jih kdaj videl.
Pozno zvečer sem po dolgem času infiltriral mojo najljubše svobodno umetniško območje v prestolnici. Nikdar nisem bil kaj prida za alternativne umestitve svobodnjaških kulturn(išk)ih poskusov, se mi pošteno pozna. Verjetno zato z radostjo obiskujem to tovarno iz zanosnih časov, ker je ljudi omejeno število in sleherni dogodek ugledaš iz idealne perspektive. Vse, kar sem navesil nase, mi je spet dišalo po preteklosti, po meglicah kadilsko razpoložene akademije, to me je edino vznemirjalo. In še na to so moje nosnice učinkovito pozabljale, kot če bi jih k amneziji spodbujal sam propagandni čarodej, veliki anatomski Goebbels.
Vse sproščeno srčne stiske, a brez oporekanja, srčnosti ne morem zameriti nikomur. V mestoma jako sočnem sožitju scen sem videl plesalko, ki vsake toliko izgleda, kot bi človek za filmski strip (hitro prelistaš in dobiš gibljivo sliko) naredil foto sejo z staroegiptovsko boginjo Nut. Nad množico so gojili - projicirano - abstraktno genetiko, v ravnini pogleda se je na štiri strani odpiral leseni habitat za štiri plesalke. Prehodna faza je sčasoma ugasnila nasilne zvočne vzorce, spuščene v boj z ušesi. Na odru, kot iz kakega Lynchevega kadra, gonijo base in frule glasbeni kreativci po apokalipsi (Takrat bodo preživeli lahko delali plagiate. O originalih ne bo nobenega dokaza.). Podlaga se menja, suče se zgoščenka z ritmom trebušnega plesa, mesena gospa se povzpenja na mizo in izmami iz nizke dvorane Tisoč in eno noč, z vsakim možnim izrazom. Njen partner, črni požiralec ognja z maroškim fesom na glavi golta rdečkasto plapolanje, kot bi dihal oglje in prah. Kje so dobili kostume vsi naslednji cirkusantje, ne vem, izgledali so kot pustne šeme v poenotenih smučarskih pajacih, jahali na železnih palicah, kolesih, vrveh, preprogah, znorelih nebesih. Kdo določen bi še rabil vaje, sicer pa vsi. Rabimo vajo. Za spremljanje, obračanje pozornosti bi bil kot nalašč lahko postrežen domač jabolčni prešanec. Ob njem bi lahko še kak lučkar mirno zakoračil čez prizorišče in menjal žarnico, saj se vendar ne bo sama; kak bivši igralec, bivši od prej, bi z riti gneče delil pivo in diagonalno hodil ljudem čez vidno polje (Ne govori, vrni se k pomembnostim.).
Dogodek konča ovit v dolge pole belega papirja. Hvalnica noči se dela, Japonski butoist je bel, bela je njegova roka in beton pod njim se sam od sebe čisti. Kosci celuloze ne zmorejo več, trgajo se, doni poenostavljen Ravelov bolero z gostilniškega sinta, sočasno iz žlahtnega pihala, ampak iz sintetizatorja poceni zvoka, predvsem to.
Spet plešejo, vsak po malem, a nočem motiti odložiti svoje zamišljene maske, hočem še naprej gledati, ne zamuditi. Pozen sem ravno za čas obrata ure iz mletega peska.
Odhajam na pravočasni vzglavnik, vtem me ustavi Mare, brezdomec s psom pri srcu in praznimi steklenicami na desnem žrelu odprte jakne. S Francozom, ki je ves čas "predstave" pisal umerjene verze v svoj zvezek, se dogovorita za četrtkov zajtrk. Če ga le ne vabi na petelinjega, me umno prešine. Umno, to bi bilo še kar res, če bil še kdo od nas v umnem stanju. Juriš, sta se drla onadva, ker se z ljubljanščino in provansalščino nista ujela, juriš pod dostojnimi stanovanjskimi bloki. Juriš, daj, le pridi, novi teden, tega nisem več vreden.
1 komentar:
Objavite komentar