Kartezijanski koordinatni, razumljiv

Ko sem se sprehajal po glavni vpadnici v center mesta, sem iz trgovine, kjer prodajajo žensko spodnje perilo in kopalke, videl izstopati dve ženički, ki sta bili videti sključeni od sto ino dvajset let kraspanja zeli iz njivske zemlje in njuna modna oprava je bila naravnost fantastična - naravnost za v farovž. Tudi duhovniki gojijo okus pri svojih ovčicah, kajne. Za njunima zaskrbljenima obrazoma sta se bohotila dva mehko erotična, vabljiva plakata, dve suhljati dekli s kazalcema v ustih. Nič nisem slišal, o čem sta prekladali besede, ker je promet zamašil
vse uporabne kanale.
A sta šli pogledat, če še imajo gartarice z dvojnim dnom? Take, ki zdržijo, npr., za ves postni čas? Ju je zanimalo, če mora njun Franc ali Ludvik videti čipke, da se mu skleklja? Nič posebnega.

Ujeti vlak nadaljuje svoje dušeno drdranje po evropski liniji, sedim nasproti neke Čehinje, ki si z radioaktivno pink kemikom podčrtava besede iz revije. Barvasti papir deluje kot slavni jehovski Stražni stolp. Potem privleče na dan burek, ki jo očitno čaka zavit že od Cetinja ali od grške Makedonije ©, in vsakih pet minut naredi majhen goltljaj, zatem utone v navpično diagonalo in rahlo izgine. Vmes me vsake toliko pogleda s steklenim, ploščatim izrazom v očeh, ne reče nobene.

Ko se z mamo voziva domov, ona iz službe, jaz iz brezdelja, se iz naselja hiš ob cesti prikaže zložena hlodovina, vreme je mrko, osvetljava še spi, dan pa ima že glavobol in komaj čaka, da zares pade mrak. Takrat vidim, da hlode objema rdeče bela lutka iz cunj. Od blizu še najbolj spominja na bombažen otroški pajac, sešit z rdečo majčko; glava z nekaj šivi okrašena v začudeno jajce. Trenutni Muppet show iz niča, iz dolgčasa.

S prijateljem sva premikala plastične šahovske figure v knjižnici. On je igral prvič, premišljal dolgo, spal in redko kaj vprašal. Jaz sem se spominjal nekoga, ki me je naučil igrati in se vprašal, zakaj ne igram več. Zakaj tako dolgo traja? Ne zapiši vsake bedarije, za katero misliš, da je vsaj malo izvirna, duhovita in predrzna. Ni. Tistega popoldneva me je perzijski kraljevski namiznik naučil malo, pograjal za veliko, tudi za lekcijo o premorih in predavanju. Figure pa so komaj slišno prestavljale noge po tankem usnju, črke in številke so jih v odsotnosti pomena opazovale od strani. Rabil bi golido kozjega mleka za ušesa, samo to. Par umetnih kozlovskih ušes tudi. Da si prikličem nazaj svojo kozlovskost.

Samo dvakrat dotlej sem bil pri maši za svoj god. Letos drugič, zavoljo nedelje. Fikcijo v kot: stara, zgrbljena žena, za katero sem mislil, da ji ravno tako kot moč v sklepih in glavi s palico odhaja tudi dobra volja in jo zaseda pozabljanje, mi je čustveno, a popolnoma premišljeno in neubranljivo v roke stisnila ogromno vsoto denarja ter me zalila z odami, željami, solzami. Toda – denar? Kam naj s tem denarjem? Najprej sem se odzval na to, (ne)jasno. Plačal bi položnice doma, kjer me skoraj ni več, položnice, ki živcirajo na kuhinjski mizi. Jih bom res? Ali bom žrl?

S tremi družinskimi smo si po okončinah in izrastkih oprtali najbolj "zadnja minuta"-odurne-plastične maske zadnjih let in zavili na Ptuj, kjer smo se z domnevno 80.000 ljudmi drenjali ob tesnih sapnikih ulic. KUD-i in vsakovrstni cirkusantje so se lagodno sprehajali mimo, pokali z biči in me začeli spravljati v stanje čistega užitka. Vedno bolj so si upali. S telesom sem sledil nepregledni množici kurentov. Imela je tako nepremagljivo zvočno podobo, da sem v svoji kronano bedasti lasulji padal v trans, mislil sem, da bi lahko šlo v tem trenutku vse človeštvo naravnost k vragu (Potem je tudi dejansko šlo, v nedeljskem izboru za slovensko evrovizijsko popevko.). Že precej na začetku sprevoda se je izjemno lep konj, osedlan z grajsko gospodo, obilno podelal na sredo ceste. Otroci so se smejali kot naviti, kot da bi past postavili sami in gledali izza grmovja. Maškare pa so se z invalidnimi obrazi spotikale in refleksno klofutale svoje čevlje.
Droben batman pred mano dviguje oči navzgor, ker res stoji še bolj pri tleh, njegova maska
pa mu nerodno brani, da bi si ogledal vse te peklenske stvore. Zobatorogati se v gostem utripanju valijo proti njemu. Kurenti že strjujejo zmes ljudstva, krvničk ulice – takrat se mali batman za hip obrne naravnost predse. Pred njim, s hrbtom obrnjen, stoji ogromen, širokopleč, podivjan kurent. Mitska žival se za trenutek ustavi in premotri ponorelo kolono, mali pa stopi do nje in jo trikrat rahlo poboža po kožuhu. Stopi nazaj.
Na desno: dojenčku, ki še iz visokega nadstropja očetove hiše občuduje neznane like okrog sebe, se iz oprijema izmuzne balon. Nihče ob meni več ne gleda sprevoda, vsi preračunavajo, kako daleč bo odneslo rdeči oval, vzorec sončevega plina. Skoraj se izmuzne očem, v tistem spusti še en otrok svojega, drugi, tretji... Karavana ne kali svojega ritma, ampak zasluti, da je nihče več ne opazi. Drobni bičkasti delci pa vztrajno predirajo oblake, da bi mogli oploditi nebo in mu dali roditi vsaj kak sončni žarek, če že snega nismo vredni. Ehe, sneg bi sežgali skupaj s svojimi preoblekami, upepelili kot pust z oteklim jezikom in ustnicami. Mogoče bi vmes pomotoma našemili tudi Gandhija. Njegova smrt je letos stara 60 zemeljskih.

Naspal sem se. Po tem izmenično hodil in tekel z našim ženskim psom po rosni in deževni pokrajini, ki je tisti dan komaj koga spustila daleč čez prag. Naj sva iskala tunelov po grebenih, se spotikala na zlizanih koreninah, se zanalašč spajala z električnimi pastirji, padala po mehkem pesku ali začudeno zijala pasla, ko sva našla enkratne smeti na najbolj neobljudenih krajih - umazana in mokra, oblajana in srečna, na koncu. Le utrujenost je izginila v podtalnico. Prekleta naj bo.

Infokracija? Je to bolezen? Ko pogledaš v različne fonte in vidiš enačbo ali pogledaš v knjigo enačb, pa ne razumeš, brez profesorja čitajoč, prav nič? Če bodo časopisi izumrli, knjige ne
morejo. Sem se pa že, ne čisto, no, v marsikaj vdal. V enačbe besed …