četrtek, januar 31, 2008

Košarka, tudi za nizke, po temi

Po letu in pol sem prvič (vnovič) zares držal košarkarsko žogo v rokah in dejansko zadel kak neumen skok-met. Z gledališkimi ljudmi igrati skupinski šport, četudi po divjeligaško. Je to duhovičenje, cinizem ali krč od nuje? Bolj zadnje.

Jutri je danes, ko se že danes niti zase več ne šteje. Niti za svoj preljubi Lipa Mill blok ali milimetrski papir. Izpit iz slovenskega jezika se morda zdi oksimoron, katahreza ali celo napaka v sistemu – ko pa vendar vsi govorimo slovensko – vendar obstaja tudi kaj bolj pomembnega od pravilnega nizanja zlogov in sporazumevanja v trgovini s špecerijo.
Zakaj je bilo danes zvečer nebo škrlatno, prekrito z domala mamutskimi sklopi oblakov? Ali je kardinalna barva segla kvišku iz bisage zorečega jutra ali iz odšitega žaklja, polnega smoga? Brzovlak se je privlekel na peron, kot bi zavozil iz črevesja pred zimo požetih njiv, ki jih zdaj prezgodaj budi januarsko sonce. Naklon vsake, sploh vsake glave bore malo povezujem z naklonom žarkov, ki topijo zmrzal v humusu in povzročajo, da se drugače vedra in vsega vajena zemlja prebuja dve uri pred sončnim vzhodom, kot da bi morala pred pašo ali delom v livarni popiti lonček cikorije. Hopa! Odmike odložiti, brž temno godljo raz goltanca nizdol po izstradanem skladišču, tako bodo še neznatne, ubrisane podgane vesele, ko pridejo nove, po tisku dišeče pošiljke.
Potem, ko se napol mračna zmes usede, je trup pripravljen, da izravna prednji, poslednji, vzhodni in zahodni upor zraka s svojim bližnjim prostorom, sredobežno ravnino domače kuhinje; da se dvigne in gre v kurnik mlet koruzo za piščeta. Postelja zadaj, odeja zmečkana. Ropot jermena v mlinu ne da, da bi človek zares govoril, ker ob štirih zjutraj zares niti govoriti ne more. Pozneje, ko se rokavi že sončijo v rumeni, razdrobljeni luči žitnega prahu, roke delajo same od sebe, glava počiva ob lesenem boku krušne peči, pravkar zakurjen snop brezovja pa si s predirnim zvokom lomi sklepe svojih vej. Nič ni slajšega, kot misel, četudi ni prava in je popačena v svoji nameri. Potem, ko pride čas zlaganja grabelj in kos, ki so jih voljni členki z vdanim pregibanjem sestavili; ko se ulega na kamnato streho nemirno popoldne in za njim spet vijoličasti večer, je ideja še vedno enaka. Naredil bom ta izpit, da bom z žejnimi očmi stopil na pot petka, v katerem se razpira tukajšnja, zdajšnja - tretja plat metafore.

1 komentar:

Magdalena pravi ...

kako je šla slovenščina?