Ponoči osvetljeni nagrobniki

(TUDI) V SPOMIN /prva Marko Zorko; (C) Mladina, druga Bobby Fischer; verjetno (C)/:












V soboto se je, s kapo s šiltom vred, poslovil Bobby Fischer. Danes je, s svojo večno priganjajočo divjo jago misli vred, odšel Marko Zorko. Polna luna je pač vedno za najbližjim obronkom. Obadva moža sta tiho pospravila svoji metuzalemski bradi pod ostro rušo, pod preizkušnjo spomina. Bobby, eden snovalcev pojmov sodobnega šaha ter velemojstrstva, refleks hladne vojne; vse to pod častitljivim pokrovom edinstvenih možganov. On je brado svojemu izgledu dodal šele v zadnjem obdobju svojega življenja, Marka je označevala že precej dolgo.
Nikogar od njiju nisem poznal v njunem mladem veku, pred starajočo se izraznostjo, boleznijo in osamitvijo. Za Bobbyja sem prvič slišal malo po tistem, ko mi je stari ata razložil, zakaj ni dobro žrtvovati konja za lovca; Marka Zorka sem prebiral, odkar berem Mladino in že to edino je bilo dovolj, da sem trznil, ko sem danes vzel v roke Delo in prebral osmrtnico. Mimo gredice, Markova fotografija v špartanskem Delovem časopisnem rekviemu (delo Stojana Vukelića, če se ne motim) je zame njegov najlepši portret.

Drugače? Trije izpiti so se poskrili med robidovje; še en zaresen in en smešen, oba z velikimi uhlji, prežita na nas kot neugnana kunca, da nas poflodrata, preden semester preide v svojo zrelo, počitniško fazo. Počitnice načeloma poznam, vendar bolj kot oddaljen fragment, nekje zdavnaj, nekje pra-zadaj. V migotajočih ikonicah; kot kakšne sličice anoreksične Nut, ki se sklanja nad nočni plašč Zemlje; računanja Hornerjevih algoritmov; sanje o zamujanjih na kontrolke v gimnaziji. To, da sanjam o nevrnjenih knjigah in morečih zamudninah, da ne upam niti pogledati v smeri knjižnice, to vse je morda prikrit dokaz za temeljno, potlačeno nedružabnost.
Aaa, pa jo razbijamo, s surovimi tevtonskimi sekirami, jebelasteza da jo.

Zasuk nazaj. Ko umre tak človek, kot je bil v mojih zmedenih pogledih Marko Zorko (saj pravim, poznam samo njegove kolumne zadnjih dveh let v Mladini), zacveti po prstih in jeziku kislica, z bodečo nežo mešana; po vodovodu od nog do čela zapolje tekoča struna; ima te, da bi kar dokončal katero izmed neštetih predspalnih domislic, da bi se nečesa lotil, zares oklenil, zadavil padlega angela na ključnici in mu naredil lep nagrobnik z epitafom "vredno je bilo, kolega".

Zdaj ne bom verjetno več ničesar spisal, dokler se produkcija ne zavali pod suhe, tolikokrat pregrete deske naših predavalnic in pod njimi meditira, ravno tako kot sta meditirala Oppenheimer in "leteča trdnjava", da sta naredila konec nekega kadra in pognala neizmerne vsote ljudi v zrak.
Potem pa bom mogoče zavoljo lepih žužkov (začenjam sovražiti svoje metafore), ki se prav nič japonsko, samo in nič več kot navidezno preganjajo po sredi telesa. Skratka, spil bom s kom določenim kozarec navadne, a mehansko očiščene vode.