1.
Staremu rapirju trepetajo prsti, ko usekava po svojih bridkih, vedno brezhibno uglašenih strunah. "Slišim, da nimate najbolj uglašene kitare? Kako to?" --> "Zmeraj jo uglašujem, dokler nisem zadovoljen, torej tako, da je meni prav." Ja. Kako pa drugače?
2.
Veliki faraon z glasom, ki naj bi bil najbolj civilizirana godba sveta, je bil drugi obiskovalec. Pobral je veliko manj vinarjev iz žepa kot prvi in pregnetel misli, da se zdaj rade volje ozirajo proti Egiptu, ki ga ni več; proti kanopskim vrčem, v katerih še vedno mrgoli členonožcev, neutrudnih smetarjev višje razvitih; vstajajo katarakti, tudi misijoni koptske cerkve; Kairo, ki je dom Naguibu Mahfouzu; oplojene zamisli, ki se dvigajo iz nubijskih puščav in iz čvrstih prsi zaklenjenih Nubijk. Neuvrščeni?
3.
Zastonj. Nekdo je v omotu povišanega dušika obrnil pločevinko piva, oni drugi je zmečkal ogorek in ga prislonil ob rob plastičnega kozarca, iz katerega je že kapljala godlja pljunkov. Antibiotiki so izgledali kot konjske tablete, konji so se brez kočij podili po tlakovanih hrbtih mestne kanalizacije, njihovi kočijaži so zavili v gostoljubno špiljo in napravili konec nekega dolgega dela. Ampak: kosci jedo žgance, ko je dan pri crku, branjevke pa jočejo v pletene šale, ko plujejo telohi svoj poslednji vodoravni met. Let. Hlastno ter brez oddiha po mehki sledi prišlekov, ki stojijo in opazujejo.
4.
Zadnja cona je območje, kjer še navadna, favelasta streha ne raste. V jašku se skrivajo govnači, da jih ne bi kdo zalotil, kako uživajo. Na varni razdalji inhibicije kadijo tisti, ki novo leto prebedijo od Iskri in Krašu. Pijača je vendar za množine. Zadnji tir kolodvora je kopališče za posrkano glavo, ki se, v glasni borbi z magnetno iglo (kam zdaj?), vrti kar sama okrog sebe. Pa nismo niti blizu polov, polj ali višje ležeče Poljske. 50% brezposelnost? Tudi k nam bo prišla, in če že, bo izstopila s sedežev potniškega vlaka, odeta v vreče za krompir in polavtomatsko železje.
5.
Ne bi obstajal tak lep dan, če jih ne bi živelo sedem. No, saj jih ne, se vse maslo kmalu odreže in začne delati na novo, za naslednjih pet - ali pa sedem. Strinjam se ... in ne, vem manj, kot sem, vem več, kot uspem misliti. Če in dokler bo tako, ne bom več nosil šivanega jopiča za moje lase. Naj gredo roževinasti tvori na čimveč strani, če je že Atlantida pod njimi obstala, zamudila na sredi vulkanske hrbtenice globokega morja. Morje, ki ni več globoko, tudi v času, se strižejo celo ledeniki.
6.
Posvetim se, eno številko prej. Mala literarna teorija, poetika, tropologija, topološka karta mojega enciklopedičnega spomina. V kontrastu z večerom, ki bo kot žametna oranžna zavesa pobesil veke v osmo stanje, godejo Korenince (The Roots) dojemljiv, čuten rap po skoraj zastonjskih, črnih zvočnikih. Katera barva je odziv zmedenega človeka? Bom poskusil najti tubo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar