Prepoznavanje in smeh

Za letošnje novo leto in božič, ta semenj dvojne podvojene prazničnosti, dvakrat po dveh dela prostih dni in kar je okoli nabranih preprostosti - toliko voščil, kot še nikoli. Prejšnja leta jih je bilo več, vendar sem letos ugotovil, da bo treba naslednje leto pošiljati pošto, pravo, arhaično pisemsko pošto, pa bo postavitev teh končnih dni leta prišla vsaj zasilno do izraza. Naj stanejo znamke kolikor hočejo, s pismom se poklanja čas, tudi z elektronskim. Kratka sporočila so skrajšano življenje. Včasih imam rad namigujoče potegavščine v 150 znakih, redko zares. Včasih imam občutek, da imam čas, redko ga v resnici premorem.

Za nekatere občutke (zdaj že lanskoletnih) prazničnih požrtarij dene dobro, da samo slišim tu in tam glas (bolj črke, no) od koga, ki sem mu že dolgo hotel povedati kaj več, pa nisem bil prepričan v točnost svojega adresarja ali pa sem preprosto preveč misli usmerjal nase in pozabil na ostale. Misliti na druge je nekaj drugega kot misliti nase v odnosu z drugimi, to bi moral že zdavnaj spoznati. Ekola, še ena pastirska dognanja: spoznati - ne pa samo vedeti.

Še vedno ni glasu od nekaterih, za katere sem že od starega Egipta dale uverjen, da imam prave naslove in neskaljene namere. Vedno isto. Na obisku smo imeli, kolikor sem bil doma teh nekaj dni, podaljšek družine, ki preko sestrične kozmopolitsko sega v nedrje omikane Anglije, v London. Njen črnocelinski mož me je spet prepredel z načrtovanjem nekih, recimo temu "povezovalnih projektov", ki se iz klobke odvijajo z gotovostjo in srečno naključnostjo. Zdaj se vprašujem o takih stvareh, za katere sem mislil, da so že davno odslužile svoje - o gibanju neuvrščenih držav, o primitivni astronomiji, o izvoru srednjeafriškega popularnega ritmovja, o drobcih spomina, ki se mi že začenjajo izgubljati. Prav o spominu sva govorila s prijateljem, ki jih ima čez trideset in pravi, da so se mu od večopravilnosti pred nekaj leti, torej ravno ob preskoku desetletja, scvrli vsi uporabni centri za kratkoročni spomin. Da ne obnavljam cele zgodbe... Kako bo kdo od nas, sošolcev, prijateljev, vsaj enako starih pubecof in deklin - kako bo kdo lahko opravljal tako zahtevno in umsko razpršeno nalogo, kot je starševstvo? Sami blesavi in prezgodnji domisleki mi gomazijo po mozgu. Na novoletni dan se je prvič po nekaj letih razširilo družinsko omizje. Zaradi naraščaja obeh bratrancev, ki si ju nikoli nisem prav dobro predstavljal v vlogi očetov, sem začel razmišljati o svojem trenutnem stanju, o premikanju, o letih, o času, ki se ustavlja pod lučmi in na navadni dnevni luči izgubi svoje vektorje v običajne skalarje. Samo cifre, brez smeri in dihanja.
Ne morem se smejati računovodjem, ki si otirajo brke od lipidno bogatih stojničnih produktov, težko gledam ljubke, a premlade hčerke komunikacijskih magnatov, ki mi od nevemkje segajo v roke, lahko pa gledam obraze v našem kraju, ko se konča še ena stvar, povezana z našim vročim izvoznim artiklom - Hermanom Potočnikom Noordungom. V Vitanju se je dan po božiču napravil čist zrak za Orbitalno akademijo v čast njegovega 115. rojstnega dneva in po tako zmedeno konglomeratnem sporedu se nikomur ni nikamor več mudilo. Kako preobražena so bila lica, za katera sem se vedno bal, da ne bodo mogla prebaviti zgodbe bolehnega, neporočenega znanstvenika, ki so mu ideje iz tako obrobnega vzletišča stikale prve debele tramove človeka med tu in tam, med ploščato njivo in kupolasto črto, ki loči upor zraka od breztežnosti.

Danes se mi piše, zato neham kar tukaj, da ne bom začel padati po stopnicah in si sam blagohotno zvijati dominantne tipkalne roke. Želim si, da ne berete več teh besed, tisti, ki imate naslov, ker vas le opeharjam za vrednost časa s svojo neodločnostjo in šklepetavimi izpadi brezobličnih čustev. Želim si, da bi čimmanjkrat sproščal svoj znoj nad standardiziranimi kvadratki tipkovnic, večkrat z ljudmi. Pa je tako ali tako že to prevelika želja.