Na tej strani ograde je živelo krdelo majhnih rotorčkov, ki so se med sabo sporazumevali ne le z besedami, marveč tudi verbalno. Zakaj se pak majhni elektronski onegavčki ne bi mogli sporazumevati kot njihovi večji misleči bratje iz rodu homo sapiens, rahlo habilis nad denarnico? Drobceni nasledniki Faradayjevih tuljav so pač upravičeni do ravno tako bohotnega življenja, kot ga imajo žive hišne preproge, kužki in mucice, kot ga imajo drobni dojenčki, razkošni dodatki sodobnemu družinsko usrediščenemu življenju...
Ko se je v njihovih galvansko izpolnjenih (grazie, Luigi!) bučah izrodila prva misel, je bila to misel na skupnost. Mi smo mi, saj smo si vendarle podobni v tistile določni, bingljati ali udrti LED diodi pod pasom in bakrenem afro lasovju na robovih telesa - ne? Hajd, pojdimo in si postavimo laboratorij za vse potrebe, kjer bomo videli, kaj lahko sploh storimo, na kaj lahko še vplivamo, ko smo tako neopazne bivanjske oblike. Na tem mestu lahko poudarimo, da so se nad njimi že zbirali poševnooki aktivisti gibanja za osvoboditev sveta izpod muk monoteizma, v glavnem tisti ljudje, ki verjamejo v spreminjanje sveta. Njihovo društvo zlagoma pridobiva na članstvu, a jim v nos hodijo tisti, ki prav tako stikajo elektriko med svojimi nevroni, pak ne v splošno dobro človeške rase. Diagonalnovidci so brž poslikali miniaturne spake iz berilija, kroma in svinca, pa naredili o njih članek v National Geographicu, Gei in se muzali nad propadom vsega obstoječega kadavrstva na obličju nekdaj prostrane in mirne Pangee.
Dobro, tudi avtorju članka se je tukaj za-pisalo, zato je sklenil, vrniti se na prejšnja, usmiljena in prosvetljena pota. Bakrenonožci (to ni isto, kot če bi Romu navrgel, da je Cigan ali podobno) so postavili na sredo svojega sterilnega doma ploščad iz lesa, ki so ga po dolgih tisočsekundah sintetizirali iz ubikvitarnega lufta. Nič čudnega, ko pa so jim slaboumni nadzorniki po jaških za prezračevanje spuščali preveč nanogramov celuloze iz bližnje razpadajoče antikvarne ter (brez skrbi da!) jako über preveč zvoka, ki se je sproščal, ko so nadzorniki med delavskimi čik-pavzami višnjevih obrazov spremljali nanizanko Naredi sam! v produkciji nekadilskega programa RTV Slovenija. To so bili tiste čase že hudo starinski posnetki, ki jih je zdajšnja EU TV predvajala le še ob posebnih terminih in na posebej zamreženih etničnih odsekih svoje karantene.
Rotorčki so na ploščadih umno dodali še nekaj luči, izposojenih iz bližnjega Cinecittaja, potem pa so se usedli pod oder in - razumno onanirali. Škoditi ne more, je dejal nesojeni poglavar, Polonij Uranjenko. Težko je življenje v poceni menzah znanstveno-raziskovalnih inštitutov, še elektronski delci so si edini v tem.
Izza na Colte, Lugerje in Berette odpornega stisnjenega kremenčevega peska so neznatne lobanje umetno ustvarjenih možganov brezupno iskale nekaj, kar bi jim pomagalo spregledati. "Poglej, kako nizka civilizacija smo, saj nimamo niti svoje lastne dnevne luči, ki bi nam lahko odmerjala stele na naše delovnike in nam ukazala počitek ob sladkih vertikalah stasitih vtičnic! Fiat lux!"
Katere ideje bodo izbavili iz svojih tenkih glavic, o tem poročamo naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar