Starinarniško postopanje

Odtenki je ime nekega davno začetega projekta, ki smo se ga lotili, klapa, kot smo še vedno, ko smo bili še razpostavljeni med prvim in tretjim letnikom srednje šole. Gledališki eksperiment, od katerega sem pričakoval več, pa v določenem oziru dobil ravno tisto, kar sem potreboval. Zajeten kelih nezaupanja v svojo umetno vzdrževano nerodnost - in njeno obotavljivo sestro, obotavljanko ne-priznam-si. Ustvarjali smo mladinsko gledališko predstavo, ne da bi se lotili že danega teksta, ne da bi vedeli, kaj točno bo ta reč, ki je že takoj po dveh krogih avdicij (mislim, da je bila tam moja prva avdicija za kakšno reč) prerasla v resno režiserjevo pismo, pozive k odgovornosti in vztrajnosti, razbrzdani domišljiji. Sčasoma se je prebrisana pot možganskih valov desne polute glave spremenila v domišljavo brezčasje, dolgočasje in privatno samozadovoljevanje, ki je od znotraj grizlo skupino, nadevalo rogove fantom, nelagodje puncam, režiser pa je vzbujal tiho zavist v vseh nas, nedoraslih klincih, ki smo zijali v njegovo izpiljeno marmorno Afrodito, kako je v sami brisači paradirala za njim po stopnicah navkreber (intenzivne vaje ob morju). Detajle postavimo ob vznožje, najbolje bo tako.

Malo smo si hodili po zelju, ga tlačili tako, da smo stiskali žulje tujih nog, jih mazali po tleh raznih egoističnih škafov, po odbijajočih ustnicah, prsih. Narcisi, kot smo bili, nismo rabili niti mile prispodobe Eho od cele zgodbe, ki bi razbila fokus na dvoje. Sami smo se dovolj razjedali, da bi lahko iz nas človek brez zamude napravil zmedeno gimnazijsko grafiko, na kateri bi se kazali ljudje, ki še nimajo pojma, kaj je gledališče in kaj je ekipa za gledališče. Ha! Kaj vem zdaj?

Zarezali smo z jedilnimi noži v premiero, izpustili dve strani teksta, improvizirali iz razkosanih prostorov v glavi, ker drugih izhodov ni bilo - in potem smo zmagali kot najboljša mladinska predstava v Sloveniji za tisto (oz. naslednje) leto. V treh barvah, ki niso RGB, ne CMYK. Glede na slovensko produkcijo in njene čudne (ne)merodajnosti nisem bil pretirano vesel, lepo štampiljko na ta dvom je prilepilo tistih nekaj poznejših nastopov, vključno z (zdaj že) včerajšnjim, ko smo predstavo po dolgem premoru igrali v Mladinskem centru v Postojni. Tokrat smo prvič igrali za avditorij, številčno šibkejši od naše sedmeročlanske igralske zasedbe. Svojevrsten podvig je bil začetek, vmesni preklop in še nekaj plesnih delov, v katerih smo se vzajemno dvigali in spuščali, kot kak prebujen seizmograf, se popravljali, napadali, čudili, odvračali misli in koncentracijo... Grozljivo je bilo videti luči, ki delajo.

V marcu bomo najbrž gostovali v Idriji. Nato se bomo, po tretjem rojstnem dnevu našega čustvenega klinopisa in glinenega dojenčka, odločili za zadnjo predstavo, kjer bomo (nadalje sledi hec) plapolaje odvijugali naše nasilne posege v prostor in naše čudne, razpuščene, malomeščanske osebne pasivnosti. V večernih, gala, nazarensko dobro krojenih oblekah, pravi režiser in počelo Odtenkov.
Seveda o vsem govorim iz zasebnega in ne iz odrskega stališča ali stališča naših vlog. V postopku so se ustvarili majhni prijatelji, vsi do vseh, eni že kot sošolci in deskoguleži, in vendar zaradi našega, skupnega odra med med udeleženci poskusa teatra meandrira nesnažna Temza z betonskimi nabrežji. Kot da bi se preobrazili v potujoči cirkus, ki mu je ta obveznost mlinski kamen, porisan s smeški. Zato sem kar naravnost bleknil: "Končajmo ta neskončni agon, pičlih redkih vzhičenosti poln." (Ja, sigurno si, ja.) Barbar v trenu očesa.