\/\/\/
fotografije, zveza z naslovom je posiljena, ampak bi kanili imeti pripombe glede njenega naturalizma (če sploh).
UVOD: Povest o pridnih mravljah. Vikipedija nam pravi, da je William Shakespeare živel v sedemnajstem stoletju...eee, no začel je, živeti, se pravi, že v šestnajstem stoletju. Do današnjih dni v odkritem leposlovju sveta, v estetski pisani besedi še ni zrasel človek, ki bi pisal tako samosvoja, edinstvena dela. O njem se je Harold Bloom, eden značilnih posthumnih zaljubljencev, enkrat izrazil, da je zanj edinega od velikanov zahodnega kanona značilno, da ne moremo razmišljati skozenj. Lahko si predstavljamo, da umevamo vsebino, zaplete, ljubezni, človeškosti likov ter zgodb v njegovih delih, ne moremo vedeti, kaj je bilo njegovo prepričanje, kje se v nepregledni gošči domišljijskih prispodob skriva njegova lastna identiteta. Nasploh je zelo malo ali - skratka - nekaj nepomembnega dejstvoslovja vse, kar nam je znano o njegovem zasebnem, tuzemskem jazu. Obstaja skopa bera slik, na njih poleg vrste banalnosti kak svetel ovratnik, razmeroma dolgi lasje z bodočo ali že prisotno plešo, kot bi se lijak celega svetovnega žitja naperil v pokrov njegovih posebnih možganov. Nekaj brade je zraslo, da se ve, da gledamo moškega.
Ko beremo njegove tekste, mi adrenalin poskoči. Seveda je lahko po božje častiti človeka, ki izpod ruše ne more več krive besede sikniti, kaj šele da bi mu spodrsnilo na zaplotnih, navadnih razlagah njegovega opusa. Tudi v tej smeri se proti našim zlim ostem zoperstavi nekaj - da ubogi William še vedno govori, pa če hoče ali ne. Knjige, ki so bile napisane ob raziskovanju njegovega prerojenega človeka, s polic sveta kipijo v zvezanem in zavezanem valovanju. Že njegov dramski in pesniški dosežek je bralna okupacija celega človeka za več let, popolnoma nemogoče pa se je prebiti skozi živi pesek raznolikih interpretacij, drobnih ljubezni, celih mladih znanosti in še česa. Ergo: Vili, stari handžar zagovedni osvajalski, ne podcenjujem te.
Kmalu po zenitu drugega dne v tednu nam je profesor razlagal, kako so nastale lestvice. Glasbeni ključi, branje not, note sploh, zakaj štiri in ne pet črt, ter zakaj samo iz H(a) na Fis, ne pa tudi Omar Hajam. Kako dobiš nižaje, višaje, kako razdeliš struno loka, da s pravim zvokom ubiješ bizona. Fjuh, to pa tako ali tako, s kako naglico je divjal skozi snov, ta naš komični pianist in glasbeni vseznalec, trem prisotnim na uri je zastajal dih, da se do ušes ne bi izgubil kak hitri tekač, kak govorni zvok iz teh akademskih, toliko vedenja polnih ust. Tema prihajajočega semestra, ki je še zmeraj v počasnem prihajanju (mnogi sošolci imajo vaje izven akademije), je italijansko-francoska opera. Zakaj se torej ukvarjamo z naravnimi toni? Kakšen smisel ponuja opera, da bi se človek poglabljal v to? Ne, seveda se bo ukvarjal, paranoični človek, še kako bo padel v ta vodnjak, na eni strani bodo bobnarji z Nila po Arhimedovem vijaku iz njega vlekli svojo sveto vodo, momljali tresoče se napeve, ti se bodo odbijali od podpornih skladov starega vodnjaka dol do njega, zablodelega študenta; na drugem kraju se bodo teksaški pionirji s polhovkami grebli, da bi v tistem širokem umetnem žrelu videli črne mozolje zasužnjene Zemlje in si pomagali do televizorja na fosilno gorivo. Kri ni voda, nafta je življenje. Važno je, da se smradu ne vidi.
Tvoje, svoje, moje, družbeno, državno, naše, kaj od tega ni? Kaj ni prav v teh določnicah glasbe? V vsakem primeru: vse lestvice, ki imajo ime, so skupne, uporni samostojni zvoki nimajo imena. Medklic --> Bomo priznali ime donečemu veselju, imenovanemu Kosovo? Spremljaš dnevno politiko? Ali lahko že vsaka klasična družina proizvede vse svoje potrebščine? Pokončal bom ta odstavek spolno občujočih vprašanj, evo, je že bivši odstavek.
JEDRO: Babilonski stolp so gradila mnoga ljudstva. Širen načrt, ostale so samo velike oči, spravljene v zapečatene lonce, kakor da si kdo še lahko kaj pomaga s parom najdenih oči po zamreženi dobi slepote. Saj že pošteno traja, ta doba.
Obširen načrt za poskus in provokacijo so si obetali neki uveljavljeni svečeniki odra, ki so gostovali v Ljubljani. Oder jih je izpljunil, pa ne med nas, gledoče, niti v klet orkestra, ne v visoko luč deus ex machina škripcev in reflektorjev, potisnil jih je nazaj, čeprav voljne in zasople in oborožene z cvetočo večpredstavnostjo. Sprenevedanje, po svoje. Predvsem sem čutil, da bi rad prebral goli tekst, ki ga menda ni manj kot za 130 strani.
Gledam norveški film, kot uročen. Pred mano se stiska dvoje teles. Nisem mislil na kepice, ki se iz možko-ženskih rok sprijemajo na naslonjalih sedežev. Film v ozadju kaže posnetke Bergmana, v prvem planu pa starostno gnijočo, za polt prezrelega carjeviča sijočo igralko, ki je ravno tako igrala pri njem. Film je popotni pesnik Haikuja, resda je to trda, ledeneča kratka oblika, rezilo-pesem, ki nemalokrat blefira, da se znajde v svoji izmišljiji. Ni res, da bi se morali poljubiti v tem filmu pred mano, sploh me ne zanima. Lepo, bolniška postelja je zgubana od dežja in obrisi lic poviti s strtim razumom, ki noče dvigniti bele zastave. Vmes, kot da človeka boli hrbet, hoče zaspati, pa je preveč odvisen od naslednjega preskoka celuloidne lužice, temnice in svetilnikov, črnobelih pojav, ki se kar naprej smejijo svoji pameti, trpljenju celo preveč. Pravim, dosti, no, povejte mi kak vic, "ni treba, da je glih dober!" Še več truda, a še daljša obsedenost. Iz kdo je kdo napisov ne izvem gladko nič, ampak počakam, ker potrebujem osvetljavo, da se skrijem za skladne enote korakov in polagam pravokotne ovinke proti domu. Ves težak v čelo, kot da sem preživel kaj posebnega, kot da sem posebno zavzet za lastni oleseneli mozaik, vse barve, zdavnaj sprane z njega. Ta delčkasti zlomek v glavi ne ve niti, kaj je njegova prva ploščica in koliko so špranje vmes debele. Globoke verjetno niso, zato njegov kustos, ta težak, kot se kličem, ne porabi veliko, da se odvrne od krivih pomislekov. Zasmejim se glavobolu.
Dokler še obratuje zagrizeni imunski sistem, mi je lahko krajšati garancijsko dobo tipkovnice, svinčnika, nalivnega peresa. Krasno bi bilo, če bi imel pero, sam pa se nočem več žgečkati. Posiljujejo, rade volje dovolim. Kradejo, velja. Žgečkajo, no, to mi pa res sede. Pore bodo z rahlimi potegi prstov, prstov peresa dobile pahljačo za vroče namene, ki se mi smodijo v glavi. Nikjer drugje se tako dolgo ne smodijo, nakane, naklepi, načrti. In spet načrt.
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
ZAKLJUČEK: Oni pretenciozni jaz vrže prijatelju rokavico, mirno greva na kosilo. Tak, kot misli, da je, govori o malenkostih, mirno. Zakaj si, oglušelega, narcisnega strahu poln, ne izmisli luštne potke h globalni ljubezni? Brezvoljnost?
Vse naenkrat, na horuk z vilami... To bi ta rad, vsak dan dobro zasukal. Še dobro, tuhtam, ne dogaja se mu, da bi na frigidni internet pisal o veljavnih, res pomembnih rečeh. Me poganja zaljubljenost, vem, akoravno nimam pojma, v kaj.
Zadnji stavek naj bo začetek - želim ti (navidezni bralec, prijatelj) smrtno resen, močan teden.
Ni komentarjev:
Objavite komentar