Za začetek je dolga, dreveneča tišina, ki daje slutiti, da se bom še dolgo izmotaval iz primeža te spolne bolezni. Spolna disfunkcija. Ko se bere Arthurja Schnitzlerja in Ivana Cankarja, za povrh pa še kakšnega Luigija Pirandella in, nebodigatreba, Lojzeta Kovačiča, se vprašanje o resnični pomembnosti in resnici, izpostavljeni in osiromašeni, izpostavi kot pod lornjonom neke druge dobe, ki pa vendarle ni nikamor odšla. Če bereš T.S. Eliota, medtem ko ti naročajo, da se ukvarjaj s pogovornimi, resničnimi toni igre, da se pozanimaj in iznajdi, kako boš čimbolj verjeten v pouličnem jeziku, je, presenetljivo, precej osvežujoče. Nič več ne drži, potem pa se od nekod vrine opojni, prepričano gostoleči poetski glas Tjaše Koprivec, ki ima med drugim tudi dobro anatomsko izdelano osebnost. Hah! Tu je kleč! Pa vsekakor ne Milan, najsi bodo njegovi koraki še tako dolgi in pogled tako navidezno ignorantski.
Danes sem posnel svojo prvo radijsko igro. Režiserka je bila prav svinjsko zabavna, čeprav je njena naglica v moji glavi pustila kolonado iz gnilega korenja, njeni direktni komentarji pa prav prijeten, ne obarjen ali šminkast sladoled. Kako naj se pogovarjam z nekom, medtem ko gledam v mikrofon, pazim na lučko, na svoj teatrski ton in pretirano monotonijo svojega srednještajerskega izgovora? Se da, šesto suhoparnih pripomb, da se da. Samo če ni suhoparnih pripomb - je pa grozljivo, da ženska takoj ve, kaj bi rada in česa ne. Ko to slišim, bi po svoji stari navadi rad poiskal najbližjo valovito lepenko in se lagodno podrčal podnjo, pa nisem. Danes nisem, in stopnice bodo iz samostanskih vedno bolj postajale položni klanec za tiste na vozičkih. Upam le, da do tistega trenutka ne bo več potreben ne voziček, ne tisoč litijevih baterij, niti fuka, ki muka in se širokih ustnic slini za naslednjo vzburjenostjo. Zarukanost bo postala en sam, dolg ruk. Žival, ki ni bila nikoli privezana, se bo odvezala iz staje.
Sanjal sem ogromen, kvadrast prostor, naslikan iz dimenzij kakšne zahodnoevropske galerije, ki je vzdržal na sredi nenavadno dolgo, bež klop. Okoli njega so namesto ravnih ploskev pinakoteke ležali pravoslavni napisi in izjemno dobro ohranjene freske. Na sredi je ležalo, vključno z mano, deset pomembnih (politične konotacije: off). Ena freska je bila ta zgoraj, ki je še nikoli nisem videl. Njen avtor je Carlo Crivelli in nimam pojma, ali je kdaj iz pobožne skice dorasla v RGB flek na steni kakega kloštra, zagotovo pa se je skupaj s soparnim jutranjim firmežem zalepila na moje sanje tistega dne. Še vedno ne verjamem - kako je to mogoče brez kakršnekoli droge!? Pretiravanje je pač tudi emocija, trdovratna kot kmetske slike kolin za kmeta in posterji nad posteljo enajstletnika, oboje ter vse madež za redčenje.
Terzo luogo: Adama Drame je eden najbolj strojno naoljenih in mehansko izbornih plemenskih tolkalcev vseh časov. Če vam pravim. Fetch, kaj pa. Haile Gebrselassie bi, če bi se ob njem stalno vozil tovornjak z Dramejevim ozvočenim nabijanjem afriških živalskih prepon, svetovni rekord v Fidipidovem teku izboljšal, nedolžno, še za kak dan. Torej bi šel čas v minus in človeška zmogljivost do Marsa, do kamor se je človeštvu tako mudi, da se mu je, četudi v tem trenutku, že mudilo in je tudi slovnica prerevna za to hitrost.
P.S.: V poslednji ježi se je iznakazil sin človekov. Sedlo mu je izpremenilo ritnico v nekaj obskurnega, hrbet v golo naslonjalo glavi, glavo pa v medlo reminiscenco. Tako ti vsak dan, denar ali prazno, "gol ya puch" po perzijsko, odhaja dan. Vsak dan odbrni po sršenje. Če znaš latinščino in staro grščino, so mu prigovarjali, boš obvladal vse jezike, kar jih govori edini poseljeni geotelešček tostran sončevega magnetizma. Ne izmišljuj si poraznih zgodbic o lastnem zanikanju in dobrohotni množici, ki te bo spet vzela vase. Nihče ne mara sirot. Ko z bitumnove poti, pokvečen in star, zreš navzgor, opaziš Pasjo zvezdo in si v trenutku še večji pes, volčjak, z ovratnico ukleščen med udomačenim in neuklonljivim, bolj konkreten od betona in bolj na mestu od betonske krogle brez uzde. Korporali ti odmahujejo s strumnimi potegi komolcev, kmetje žugajo z okorelimi lesenimi vilami, spominčki na upora leta, sikajo in pojejo delavske kitice, ki jim ospejo liste kot arnika na rane. To je to, si misli vodja listnate esejade, lahno zardeva in se kopiči. Ker samo v grmadenju, misli, je obstoj, le v izginjanju nič.
