sobota, maj 16, 2009

Preden pride do ponedeljkovega kosila

Spanec, tisti pravi, po katerem se človek zjutraj zbudi in si reče: "Frdamano nazaj, pa imam spet sanje za vpisati v svojo majceno beležko!" je res redka dobrina. Vmes plešeš vzvratnih mišic kólo in si domišljaš, da ti gre vse kot po margarini. Najlepši je tisti del, ko zjutraj ne potrebuješ paracetamola ali acetilsalicilne kisline, ker to res rešuje življenja samo neutrjenim, tistim, ki bodo brez dlak ali ustreznega spolnega organa pokopali zadnje ostanke naše civilizacije. In to ne bodo Mikene, za katerimi bi ostale zlate posmrtne maske, niti ne bodo jaški knosoške kanalizacije, samo en velik, nespodoben madež v kolobarjih novonapihnjenega sonca. Treba se bo preseliti, ljudje; saj je enako, če otrok ob rojstvu sekaje, predirno veka, kot če v sunkovitih šumih hlasta za zrakom na hladnem rdečem planetu. Ni atmosfere? Je pa dobra barva, bagru in vsem monarhičnim tkaninam v poklon. No, nazaj k deci - tudi otroku lahko mirne volje vzamete kisik, ki mu pripada, če se tako odločite, že kar tu, na modri frnikoli, in marsikateri že pridno tare svoje členke na rokah ob tej gnusobni pomisli, ampak končna ugotovitev se zafanfari takole: če se je treba potruditi za poštevanko, prvi poljub in bombažna vlakna v obliki denarja - potem lahko napravimo tudi umetno atmosfero. Nič ni nemogoče. Če bo moral v Pragi snemati Kubrick, naj bo to. Samo da bo upanje naraslo kot sam presvitli rižev luft. Mogoče potrebujemo samo novo vojno, čeprav bi ta bržkone prej rodila novega Brechta kot pa spodobno naselbino na zadnjem planetu pred asteroidnim pasom.
Pas, mislim, ej, kakšen pas nas to zateguje? Ob tem se spomnim še na ezoterični nauk, da bi bila za človeka najboljša obleka iz enega kosa. Poenotenje snovi, poenotenje anime. Kdor si je to izmislil, se očigledno nikdar ni pečal s katero od modnih tvrdk - pa tudi za domači pralni stroj rudarskih družin se ni brigal. No, to samo za omet.

Nazaj k vstajanju. Jutro, ki ga dočakaš tako, da se za pol ure prepustiš svetlobi, ona lazeč svojo osemminutno astronomsko enoto pač preklemano uživa, je ravno enako kot strmeti v cesarjeva nova oblačila. Čeravno te ne boli niti zob niti nimaš moškega kamna v hlačah. Mnogo tistih, ki so se ponoči zelo blizu, v sosednji kuhinji, slekli in podrsali gumene podplate po politih podih plesnih, gre zjutraj na laboratorijske vaje ali na kako razpredelnico; mnogo tistih, ki so se oblekli, preden jih je ujela zora, zdaj gostuje kot leglo ujed v moji glavi, polni slanih kristalov, ki se eden z drugim trejo na ionske iskre. Vsaj dekoracija se je obnesla, če se je že jeziku preveč podaljšal jezik.

Jutri oddajamo svoje "zapiske iz sanj" - in ponosno ugotavljam, da sem imel vsako noč, ki sem jo prespal, kaj napisati. To pomeni, da vsaj tisti jaz, ki mu ne dajem dihati, živi svoje življenje naprej, brez namišljenih koncev ali zastojev na cesti.

Ponoči so me preganjali trije visoki stvori, vsak je izgledal kot v časovni trajektoriji upognjena stolpnica iz ozkih, vzdržljivih tvarin. Poleg njih sem sanjal eno zanimivo uro, kakor zadnje čase vedno nekaj zanimivega razčetverjam čez polego mraka o številkah, največkrat o številkah časa. Zadnjič je bil moja merska enota Boris Kidrič (ki se je vzel iz nevemkatere samoupravne doktrine inu jazbine), danes pa srednjebutalski čas, to je: zamik za osemnajst ur. Pri budilki?!" je neke noči sanjal Allen Ginsberg in preklinjal, na glas: ves Liliput, zgodbe Daniela Defoeja, celo kratke aforizme Petra Ustinova. Samo zato, da je lahko kričal njihova imena in se ukvarjal z zvočnostjo arbitrarnih znakov - imena, imena, imena. Obča, krotasta, ponosno doneča - isti šmoren. Pa če je tudi kakšna rozina vmes.

Potem so prišli, ko je ta Allen Ginsberg, ubogi bradati prodajalec rož, kričal le en dan predolgo, krvniki, in mu zabičali, naj se skloni čez ogobanjen bukov štor, da bi mu bolj ročno odrobili glavo. On je zrl vanje kot zaljubljeni bacek, mežikal skozi roseče kaplje, moledoval, si želel nazaj preteklosti, ampak ni vedel, da je filozofski diskurz prosjačenja ravno v tem, da se znaš pohvaliti, postaviti navpik kot kak majordom in delati, da je tvoja koža levitanov trebuh, tvoja glava pa tvoj nezmotljivi komandni modul. Potem ti ga pač ne odstrižejo kot zadnjemu trafikantu, ampak ti, to že, zavoljo užitka in na splošno kar tako, polomijo srčna vlakna in prodajo srčevo damo. Asa pa lahko obdržiš, da se mimoidočim hvališ, da si nekoč poznal pogansko komunikacijo med ljudmi. Ker danes, je ugotavljal Ginsberg, gre bolj za ekonomijo, tudi v poljubu ali dehtenju pazduh. Vseeno mu je bilo in se je odločil, da bo odslej pisal le še stance in jokave haikuje.

Je danes en nesrečen dan. Zato da bo jutri jasno - na Veneri!

četrtek, maj 14, 2009

Navadna zgodba je

"Vprašanje o biti izven središča: Ko se znajdem na gledališki vaji, kjer je jasno postavljena ločnica med biti opazovan in biti izvržen, zavržen, vsaj ta ločnica, druge so zamegljene in nejasno v ozadju - ko se znajdem na takšni vaji, se sprašujem, ali je gonilo sveta entropija razbitega vrča ali Vrba V. Gregorja Strniše. Mar mi je za dolge sivi miši, še manj me briga njihova mehka dlaka, ki bi jo v času kuge zlahka zamenjal za podganji kožuh in stisnil svoje sprožene pete tembolj trdno k tlom. Česa vsega mi še ni mar? Za resnične zgodbe in filmske komentarje, ki se skrivajo pri nekaterih piscih nalašč v fusnotah, pri drugih pa štrlijo ven iz glavne njive kot černobilska koleraba. Dovolj je, da si zadovoljen s sabo, malo bolj nasloniš svojo gravitacijsko konstanto na pedal in padeš pod kolesje zloščene limuzine. Brez strahu, onega drugega bo zanimalo samo tako dolgo, dokler mu bo na duši ležalo kamenje angine pektoris in dokler bo njegova zdrava noga raje malo oklevala, preden bo pohodila plin. Komplicirano? Wait 'til we get there, tu smo šele v povojih, tako tesnih, kot se za Uralom povijajo včerajšnji novorojenčki. Besnim, ker je moj prenosnik brez žice, brez signala, opeharjen za ugoden veter, oropan sidra in Panamskega prekopa.

Bachova Chaconne in Nathan Milstein. Zdaj bolj razumem, zakaj se je "naš veliki avtobiografski literat z razletelimi zobmi in še bolj razfukano frizuro" razsrdil in rekel, da je Bach dolgočasen. Če pogledaš bolj nazorno, je BWV opus umetnina iz dolgega (daljnega?) časa. Kaj to pomeni, bi bilo treba raziskati, a za raziskave kronično primanjkuje časa, seveda ne bo noben institut dajal abotnih, potratnih vinarjev, da bi se kdo spuščal v raziskave dolgega časa. Visokoleteči stroj opravlja svoje, vse je v promociji, umetniki se razstavljamo, znanstveniki sestavljajo nazaj, oboji delujejo v imenu slave in vseh njenih cefizljev, lopovščinam ni in ni konca. Verjetno je za izpevanje umetnosti in premočrtnost znanosti kriva sedemmiljardskost, ki nam že zliva vrelega olja dol po pasovih, da se gremo, dnevno, eden z drugim nekakšno samovšečno oljno rokoborbo. Kot da so nasprotihodeči ljudje naslikani in da smo mi edini, ki smo se s kablom vred potegnili iz samodejne matrike. Dosti nažiranja.


Vikend me pričakuje, z njegovim približvenjem se veča čisto poltena naslada nad enim od koncertov stoletja nič - ampak tudi to veselje je plod nekega drugega rojstva, sadež nekega zdavnaj obranega drevoreda junijskih češenj. Junijske češnje so najslajše prijateljice jezikov, to samo za mimogrede. V nedeljo ima blizu nas koncert utelešenje enega od glasov religije, če vzamemo "religijo kot nenehno premišljevanje o bistvenem" (kot pravi ateisti). Kar je huje in rahlo nenavadno, je to, da njegova hči poje bolj po moško od njega, obenem pa je brez svojega "ženskega" očeta brez vsakega temelja in sploh nepotrebna. Kako sta torej zares odvisna glasova moškega in ženske? Naravnost, po liniji ti-vihtiš-pesti-in-omogočaš-jaz-pa-dajem-smisel-razumem-in-vzgajam, hja, tako pač ne bo šlo. Vsaj v primeru Alima in Ferghane Qasimove ne.


Neki baltiški fotograf, rustikalec, je naslovil svojo fotografijo Pomladne sanje. Kako omledno se to sliši, ko se taka velika stvar dahne v jeziku Brižinskem! Vernal dreams, po drugi strani, kot se v izvirniku glasi ime te čudežne slike, pa že odmeva kot polfantastični ep o golotrupih mečarjih, ki so umrli s prihodom puške in pomehkuženega ubijanja. Vernal dreams kot zadnji prizor iz poglavja o resnični slavi, konj kot Janusov pogled naprej in nazaj, mimetični abecednik razločenih prostorov v podobi pa kot slovar pojmov stika ... in nenehnega spoštovanja razdalje.



Voda za pitje, nad katero visi tabla "colored". Louisiana, New Orleans, Chicago - koga briga. Zakaj nam lahko o enakosti in o pravici vmešavanja vedno znova pridiga dežela, ki svoje cvetoče lutke postavlja v svoje opravičilo? Zakaj bi konec koncev morala pridigati samo ena dežela, ostale pa ležerno drnjohati v parterju, kjer se ne dogaja nič, razen da leti draga, razkošna slina z visokega oltarja? Pravica, z resnico vred, ni imela še nikoli ene same prižnice, bog mi pomagaj, kako koristno se zdaj počutim. Ni nikogar zgrozil vizualni učinek črnobele fotografije, ki kaže vojake, kako bodo zdaj zdaj nekemu n.n. odklopili glavič s telesa? Moški, ki je že tako ali tako na posnetku kakor brez glave, nima izraza in ne premore imena, obrazi okoli njega pa so obešenjaško prepričani in prav po heretiško očitni. Saj ni važno, če pade nekaj glav, še vedno imamo nudistične plaže in stalno orbito okrog Sonca! Tudi jaz mislim, da ni važnih nekaj glav, kitajsko zelje ali indijski oreščki, vse skupaj je samo še en zaboj dostavljenega blaga. Pozabite na murve in na metuljaste tkanine iz neznanih dežel - blago danes pomeni samo še blago in tudi trdna snov, najsi bo osmij ali aluminij, ima svoj rok trajanja. Samo zato, da bi tudi stvari spomnili, da ne bomo večno z njimi," si je mislil vajenec Janez, ko je na Patmosu sekljal ovčja pleča tako, da bi jih lahko razdelil med množico, pravično. V Janezovem času namreč že govorimo o demokraciji. Ljudstvo naj vlada, saj kdor sebi krati svobodo, nima pravice vstati in oporekati.

P.S.: Puščati rože po nabiralnikih, onih, starosvetnih? Ljudje, to res nima smisla. Zapacana pljuča tvojega sprejemnega organa morajo, morajo ostati čista, da boš lahko še s kom vdihnil, saj veš, ko pride jutranji prepih skozi dotrajana gotska okna.

nedelja, maj 10, 2009

Korespondenca

Ti.

Sem v svoji uri. Slišim  dvanajst omaščenih zobnikov, kako se iztezajo čez sveže prebeljeno steno. Večji in manjši si ne dajejo različnih našitkov. Kazalci, ne morem verjeti, ožemajo dolgo krilo svitanja, zašijejo suhi opoldan in potem sušijo od popoldanskega čaja omočeno spodnje perilo polmraka. Medtem zobniki tarejo pozeble cunje brezdonih bardov med svojimi ostrimi koti. Vriskaj, prevejani jebež, napravi si pulover iz stolice, da boš preživel zimo, poletje že odhaja! 
Nekoliko zdelan sem, po podlaktih se mi strja grešni cement - zakaj? Za nič. 
Preživel sem deset eonov na nekem ... predavanju. V zaodrju! Predstava taka (prekleto, kaka?) nima ponovitev, zato pa zložno razgrinja vse: čudovito poparjene terme ter kup gnoja, ki brbota pod njimi. 
Prvič - Spregledal sem v mnogotere reči, samo skozi besedo, skozi nosilni glas. Drugič - ostanke sem znova zavil v tanke sloje vrtnarskega papirja, da se skuhajo sami. Te prve zmesi sem prežvečil tam nekje za nojevo jajce, no, seveda nisem stiskal butice pod pesek - vseeno pa sem, zategovaje svoj pas ob koščene boke, izbljuval drobtine drugega. Nedvomno dosežek. Užitni scenosled večera in njemu navdahnjene noči se je tako izmaličil, da ga niti po dentalnih kartotekah ne bi več ... Hja, predavatelj je imel tudi svojo zobno biografijo s seboj, tako naravnost je bilo to.
Pogrešal sem te na katerem izmed sedežev, še najbolje kje spredaj, čeprav bi bil ravno tako presenečen, kot sem zdaj nad tvojim pismom. Mogoče potem ne bi poslušal - ali bi slišal zares samo avtomatski govor, brez razmišljenih halucinacij, da si zraven? Če hočeš, ti povem kaj več o tem predavanju. Zdaj te gotovo že prijetno pekli po hrbtenjači. Diski se ti sesedajo in Miron bo kmalu brez dela. Rodin pa na psihiatriji, ker, stari moj, saj nihče več ne misli. 
Na predavanju so se postavni nevroni z iztaknjenimi očmi ustoličili sami. Ne moreš jim, niti ti, preprečiti njihovega knežjega kamna in njihovega sramotilnega stebra prav tako ne. Zatekava se k ostrakizmu, saj mi je ljubo, kajti ni bolj pravične sodbe od tiste, napisane na zbitem kremenčevem prahu. Drobir, iskre, ionske vezi, nobene samoumevnosti, samo možnost. Pripravljenost naj konča med amoniti, blesavim načrtom za spomenik.

Sem prebral včerajšnji intervju z Jurijem Mihajlovičem Baturinom v Objektivu, prebral v svoji dnevni vmesni sekvenci, razmišljal, kako je njegova dikcija diplomatsko ostra, veliki zamahi čopičev ... a vendar je zgodba mestoma predvidljiva. Nebohodec! Nujno je - če si v opoziciji z tistimi, ki hodijo samo po naših in nič po skupnih tleh, potem je izštevanka jasna kot vreme izven našega planeta. Predvsem govori Jurij zelo neartistično, bolj ga čutim v pojmih: objektivnost, ozemljenost, obstojnost. Mogoče je to izkazoval samo ta intervju. Res sem ga hotel videti njega in slišati tebe, sem pomislil.

Telelog (naj mu nadenem stvarni psevdonim) je sin mogočnega vojaka in vnuk veleposestnice, pa kaj. Lušči odvečne stike od trenutka do trenutka, kot to počnejo na plantažah Kavčuka v Srednji Ameriki, dnevno. Je bilo tudi ta teden enako videti. Je to tudi moj problem? Tvoj problem? Najmanj je njegov. Treba je odvajati mrtve tokove in pustiti, da si jih pripoji avtocesta ali pa državna arheologija.

Berem revijo o filmu - tebe, pred tem analitika filmske glasbe, včasih še kaj, če utegnem. Se počutim ekskluzivno brez razloga. Da bi si kar aulos zatlačil med zadnja lica.

Temu, kar piše v tvojem post scriptumu, pravim bienalno navdušenje, morda ni ista reč, je pa princip domala enak. Pri terminu zame spregovori kronološka odvisnost, pri tvojem spregovori konstantno razcepljena molekula, a zagotovo je zmeraj samo ena molekula. Ne verjamem več, da si zavoženi čas opomore, razen seveda čez štirideset let, petdeset - morda brez sklepanja ali celo vitja rok napomagaj. Ker delujem drugače? Kako deluješ ti?

Veš, ko je Proces govoril o tem, da je glas razpoka med spancem in budnostjo... Kaj še! Lahko ti podkurijo pod srcem ali ščijejo čez brado. Zapeto neomajno sovražim tisti glas, ki me zjutraj zbudi iz sanj, kadar te sanjam, večkratnik tebe. Brezveze je razmišljati o negaciji. Mogoče je najbolje, da ostanem pri miru (neznani pojem?), ampak nisem preveč prekleto prepričan.


Povzetek citata:

Ne opravičuj se!
Spuščaj se v božje kolesje, kadar ni preostro!
O tebi nihče ne govori!
Vsi te hočejo zase!
Popolna ljubezen ni doktorirala iz fizike, morda pa je diplomirala. 
Starci so raskavi žametni vzglavniki za umivanje od zunanjosti upadle kože. Mladci so nepravilnih oblik in rogati.
Zaupanje ni samo egoistična podstat!
Post scriptum nosi vsebino ante scriptuma!
Hočem te, tudi kadar ti niti zaspati ne uspe!
Obdeluj svoj vrt, jaz ti dovedem dolgi valj z vodo, da ne bo samote. 
Ne vem, kaj je zdravilo!
Srp ali kladivo? 





Naj končam z antipozicijo: