Korespondenca

Ti.

Sem v svoji uri. Slišim  dvanajst omaščenih zobnikov, kako se iztezajo čez sveže prebeljeno steno. Večji in manjši si ne dajejo različnih našitkov. Kazalci, ne morem verjeti, ožemajo dolgo krilo svitanja, zašijejo suhi opoldan in potem sušijo od popoldanskega čaja omočeno spodnje perilo polmraka. Medtem zobniki tarejo pozeble cunje brezdonih bardov med svojimi ostrimi koti. Vriskaj, prevejani jebež, napravi si pulover iz stolice, da boš preživel zimo, poletje že odhaja! 

Nekoliko zdelan sem, po podlaktih se mi strja grešni cement - zakaj? Za nič. 

Preživel sem deset eonov na nekem ... predavanju. V zaodrju! Predstava taka (prekleto, kaka?) nima ponovitev, zato pa zložno razgrinja vse: čudovito poparjene terme ter kup gnoja, ki brbota pod njimi. 

Prvič - Spregledal sem v mnogotere reči, samo skozi besedo, skozi nosilni glas. Drugič - ostanke sem znova zavil v tanke sloje vrtnarskega papirja, da se skuhajo sami. Te prve zmesi sem prežvečil tam nekje za nojevo jajce, no, seveda nisem stiskal butice pod pesek - vseeno pa sem, zategovaje svoj pas ob koščene boke, izbljuval drobtine drugega. Nedvomno dosežek. Užitni scenosled večera in njemu navdahnjene noči se je tako izmaličil, da ga niti po dentalnih kartotekah ne bi več ... Hja, predavatelj je imel tudi svojo zobno biografijo s seboj, tako naravnost je bilo to.

Pogrešal sem te na katerem izmed sedežev, še najbolje kje spredaj, čeprav bi bil ravno tako presenečen, kot sem zdaj nad tvojim pismom. Mogoče potem ne bi poslušal - ali bi slišal zares samo avtomatski govor, brez razmišljenih halucinacij, da si zraven? Če hočeš, ti povem kaj več o tem predavanju. Zdaj te gotovo že prijetno pekli po hrbtenjači. Diski se ti sesedajo in Miron bo kmalu brez dela. Rodin pa na psihiatriji, ker, stari moj, saj nihče več ne misli. 

Na predavanju so se postavni nevroni z iztaknjenimi očmi ustoličili sami. Ne moreš jim, niti ti, preprečiti njihovega knežjega kamna in njihovega sramotilnega stebra prav tako ne. Zatekava se k ostrakizmu, saj mi je ljubo, kajti ni bolj pravične sodbe od tiste, napisane na zbitem kremenčevem prahu. Drobir, iskre, ionske vezi, nobene samoumevnosti, samo možnost. Pripravljenost naj konča med amoniti, blesavim načrtom za spomenik.

Sem prebral včerajšnji intervju z Jurijem Mihajlovičem Baturinom v Objektivu, prebral v svoji dnevni vmesni sekvenci, razmišljal, kako je njegova dikcija diplomatsko ostra, veliki zamahi čopičev ... a vendar je zgodba mestoma predvidljiva. Nebohodec! Nujno je - če si v opoziciji z tistimi, ki hodijo samo po naših in nič po skupnih tleh, potem je izštevanka jasna kot vreme izven našega planeta. Predvsem govori Jurij zelo neartistično, bolj ga čutim v pojmih: objektivnost, ozemljenost, obstojnost. Mogoče je to izkazoval samo ta intervju. Res sem ga hotel videti njega in slišati tebe, sem pomislil.

Telelog (naj mu nadenem stvarni psevdonim) je sin mogočnega vojaka in vnuk veleposestnice, pa kaj. Lušči odvečne stike od trenutka do trenutka, kot to počnejo na plantažah Kavčuka v Srednji Ameriki, dnevno. Je bilo tudi ta teden enako videti. Je to tudi moj problem? Tvoj problem? Najmanj je njegov. Treba je odvajati mrtve tokove in pustiti, da si jih pripoji avtocesta ali pa državna arheologija.

Berem revijo o filmu - tebe, pred tem analitika filmske glasbe, včasih še kaj, če utegnem. Se počutim ekskluzivno brez razloga. Da bi si kar aulos zatlačil med zadnja lica.

Temu, kar piše v tvojem post scriptumu, pravim bienalno navdušenje, morda ni ista reč, je pa princip domala enak. Pri terminu zame spregovori kronološka odvisnost, pri tvojem spregovori konstantno razcepljena molekula, a zagotovo je zmeraj samo ena molekula. Ne verjamem več, da si zavoženi čas opomore, razen seveda čez štirideset let, petdeset - morda brez sklepanja ali celo vitja rok napomagaj. Ker delujem drugače? Kako deluješ ti?

Veš, ko je Proces govoril o tem, da je glas razpoka med spancem in budnostjo... Kaj še! Lahko ti podkurijo pod srcem ali ščijejo čez brado. Zapeto neomajno sovražim tisti glas, ki me zjutraj zbudi iz sanj, kadar te sanjam, večkratnik tebe. Brezveze je razmišljati o negaciji. Mogoče je najbolje, da ostanem pri miru (neznani pojem?), ampak nisem preveč prekleto prepričan.

Povzetek citata:

Ne opravičuj se!
Spuščaj se v božje kolesje, kadar ni preostro!
O tebi nihče ne govori!

Vsi te hočejo zase!
Popolna ljubezen ni doktorirala iz fizike, morda pa je diplomirala. 
Starci so raskavi žametni vzglavniki za umivanje od zunanjosti upadle kože. Mladci so nepravilnih oblik in rogati.
Zaupanje ni samo egoistična podstat!
Post scriptum nosi vsebino ante scriptuma!

Hočem te, tudi kadar ti niti zaspati ne uspe!

Obdeluj svoj vrt, jaz ti dovedem dolgi valj z vodo, da ne bo samote. 

Ne vem, kaj je zdravilo!

Srp ali kladivo? 

Naj končam z antipozicijo: