Bachova Chaconne in Nathan Milstein. Zdaj bolj razumem, zakaj se je "naš veliki avtobiografski literat z razletelimi zobmi in še bolj razfukano frizuro" razsrdil in rekel, da je Bach dolgočasen. Če pogledaš bolj nazorno, je BWV opus umetnina iz dolgega (daljnega?) časa. Kaj to pomeni, bi bilo treba raziskati, a za raziskave kronično primanjkuje časa, seveda ne bo noben institut dajal abotnih, potratnih vinarjev, da bi se kdo spuščal v raziskave dolgega časa. Visokoleteči stroj opravlja svoje, vse je v promociji, umetniki se razstavljamo, znanstveniki sestavljajo nazaj, oboji delujejo v imenu slave in vseh njenih cefizljev, lopovščinam ni in ni konca. Verjetno je za izpevanje umetnosti in premočrtnost znanosti kriva sedemmiljardskost, ki nam že zliva vrelega olja dol po pasovih, da se gremo, dnevno, eden z drugim nekakšno samovšečno oljno rokoborbo. Kot da so nasprotihodeči ljudje naslikani in da smo mi edini, ki smo se s kablom vred potegnili iz samodejne matrike. Dosti nažiranja.
Vikend me pričakuje, z njegovim približvenjem se veča čisto poltena naslada nad enim od koncertov stoletja nič - ampak tudi to veselje je plod nekega drugega rojstva, sadež nekega zdavnaj obranega drevoreda junijskih češenj. Junijske češnje so najslajše prijateljice jezikov, to samo za mimogrede. V nedeljo ima blizu nas koncert utelešenje enega od glasov religije, če vzamemo "religijo kot nenehno premišljevanje o bistvenem" (kot pravi ateisti). Kar je huje in rahlo nenavadno, je to, da njegova hči poje bolj po moško od njega, obenem pa je brez svojega "ženskega" očeta brez vsakega temelja in sploh nepotrebna. Kako sta torej zares odvisna glasova moškega in ženske? Naravnost, po liniji ti-vihtiš-pesti-in-omogočaš-jaz-pa-dajem-smisel-razumem-in-vzgajam, hja, tako pač ne bo šlo. Vsaj v primeru Alima in Ferghane Qasimove ne.
Neki baltiški fotograf, rustikalec, je naslovil svojo fotografijo Pomladne sanje. Kako omledno se to sliši, ko se taka velika stvar dahne v jeziku Brižinskem! Vernal dreams, po drugi strani, kot se v izvirniku glasi ime te čudežne slike, pa že odmeva kot polfantastični ep o golotrupih mečarjih, ki so umrli s prihodom puške in pomehkuženega ubijanja. Vernal dreams kot zadnji prizor iz poglavja o resnični slavi, konj kot Janusov pogled naprej in nazaj, mimetični abecednik razločenih prostorov v podobi pa kot slovar pojmov stika ... in nenehnega spoštovanja razdalje.
Voda za pitje, nad katero visi tabla "colored". Louisiana, New Orleans, Chicago - koga briga. Zakaj nam lahko o enakosti in o pravici vmešavanja vedno znova pridiga dežela, ki svoje cvetoče lutke postavlja v svoje opravičilo? Zakaj bi konec koncev morala pridigati samo ena dežela, ostale pa ležerno drnjohati v parterju, kjer se ne dogaja nič, razen da leti draga, razkošna slina z visokega oltarja? Pravica, z resnico vred, ni imela še nikoli ene same prižnice, bog mi pomagaj, kako koristno se zdaj počutim. Ni nikogar zgrozil vizualni učinek črnobele fotografije, ki kaže vojake, kako bodo zdaj zdaj nekemu n.n. odklopili glavič s telesa? Moški, ki je že tako ali tako na posnetku kakor brez glave, nima izraza in ne premore imena, obrazi okoli njega pa so obešenjaško prepričani in prav po heretiško očitni. Saj ni važno, če pade nekaj glav, še vedno imamo nudistične plaže in stalno orbito okrog Sonca! Tudi jaz mislim, da ni važnih nekaj glav, kitajsko zelje ali indijski oreščki, vse skupaj je samo še en zaboj dostavljenega blaga. Pozabite na murve in na metuljaste tkanine iz neznanih dežel - blago danes pomeni samo še blago in tudi trdna snov, najsi bo osmij ali aluminij, ima svoj rok trajanja. Samo zato, da bi tudi stvari spomnili, da ne bomo večno z njimi," si je mislil vajenec Janez, ko je na Patmosu sekljal ovčja pleča tako, da bi jih lahko razdelil med množico, pravično. V Janezovem času namreč že govorimo o demokraciji. Ljudstvo naj vlada, saj kdor sebi krati svobodo, nima pravice vstati in oporekati.
P.S.: Puščati rože po nabiralnikih, onih, starosvetnih? Ljudje, to res nima smisla. Zapacana pljuča tvojega sprejemnega organa morajo, morajo ostati čista, da boš lahko še s kom vdihnil, saj veš, ko pride jutranji prepih skozi dotrajana gotska okna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar