Sprejemni eseji

Rokoborcem zahaja sonce. Potem pride nekdo, ki ima vsega pet let manj kot ti, te vrže na tla v neki nenadkriljivi novi veščini in si te podredi v klečanje za dolge minute. Zvonca ni slišati. Rokoborci takoj vejo, komu je klecnilo koleno, komu so se iztaknili komolci. Njihov napol sintetični organizem mora registrirati podatek, nadčlovek mora predvidevati iz instinkta samega, takorekoč v prihodnji preteklosti!

Vprašanja nato ostajajo kvečjemu nogometnim sodnikom, tem vampastim kegljem, ki tvegajo verižni pogrom nižjih slojev, kadar spreminjajo ravnovesje stavnih kvot, gugljejo ulomke iz sekunde v sekundo. Ampak jaz nočem igrati robotskega nogometa!

Bomo videli. Mogoče se čas ne premika tako hitro, kot smo ga določili in zaprli mere njegove pražnje obleke v nek atomski urad.

Nazaj h gibanju - državna liga ameriške države, imperija sodobnosti, si rešuje tekme z nemogočimi streli izza oglavij visokoraslih črnskih božanstev. Belci kobajagi ne znajo več! Razpustite torej čete in pustite androidnim vseznalcem, da zasužnjijo člen naključja do kraja! In spet bomo obstali, lepoti bo prizanešeno, ne bo ji treba vstopati v našo televizijsko resničnost.

Tukaj je zgled, kako ohraniti za bisago patetičnosti, a se obenem vprašati tudi o ozadju zgodbe in o razlogih, zakaj bi kdo hotel spregovoriti o tem (pluse in minuse na stran):

__________________________________________________

__________________________________________________

Ravno pred dvema tednoma sem se posvečal stranskim projektom (stranskim kot so stranske npr. bočne bezgavke, periferija pač, a vitalnega pomena), ki zgledno vzpostavljajo vse stereotipe slovenskega srednjega sloja (sociološko, predvsem pa geografsko - priseljeni ali narejeni meščani), s katerimi ta sloj izgleda kot retrovizor italijanskega operaizma. Naenkrat trčijo srednji, ne dokončni ter polprofesionalni interes, skupaj od-rastejo v PR predstavo za razširjene babice in strice ter njim pripadajoče tazaresne, zlikane izvidnike. Kakšno dvoumno veselje - stopnica deklici (lahko je tudi kak efeb, ni sile) umetnosti, ki naj bi segla izven skočnega, zgolj nedeljsko-obrtnega poigravanja s sabo? Razlega se vesela godba, stojiš na vratih mimobežnega odrskega dogodka, uživaš v jagodah z vrtov pragozdne notranje dežele, ko smukne mimo katoliški brat srednjih let, ki te najprej kak hip samo opazuje. Na lepem vljudno poprime za besedo z "Bogžegnaj!", ti njemu avtomatsko sprožiš "Hvala!" in že jo skupiš. Brat ti namreč vrne z majcenim, a razumljivim zmajevanjem z glavo. Pomisliš.

Na drugem koncu mesta, izven torišča preživetih domačij, sekava poti s starim prijateljem. Smeji se mu. Ves prežet od žlahtnega smeha izdavi zgodbo: njegov znanec je pred 39 leti nosil Titovo krsto v Hišo cvetja, nadalje - kako se mu je zatikala ob betonske robove odprtega sarkofaga, vsakič ko jih je, nosače, zafrknilo ravnotežje. Zgodba je bila podobna skledi razlitih višenj ob junijskem vzhodu sonca. Tito je bil namreč brez tiste nesrečne-fantomske-amputirane noge, pa se jim je kotrljal po ozaljšanem zaboju kot kaka neuravnotežena politična revija.

Za vzdihovanje še zdaj ni časa, nikoli ga ni bilo prav dosti, eee... Pravzaprav je bolje tako. Vsemirski potop sončnih žarkov obljublja izris novega kroga, zgodaj zjutraj, čeprav ponoči otroci ne smejo igrati nogometa ali se iti zdravnikov na zapuščenih dilerskih igriščih; čeprav podnevi taisti otroci ne bi smeli hoditi več domov iz šole. Naj ostanejo na štiri oči z vsem obstoječim, ponoči naj bo nevarnost učbenik, kako ubiješ leva z golimi rokami - podnevi naj bo nevarnost novega, čustvenega ali eksaktnega znanja, naj po mili volji odlepi vetrnega zmaja od tal, da se doma pamžem nič več ne bo kuhala juha ali pražila včerajšnja polenta. Do snidenja, spanec, do snidenja, starši. Čakaj malo - je to nov koncept? Vsekakor ne, bi ga pa uporabil.

Patološka narava moje obsesije (ha ... dva minusa na kupu ... celo rimata se) me sili v to, da vsakih nekaj mesecev spoznam, kako je moje telo umrljivo, ne da bi o tem posebej razmišljal ali se udinjal publicističnim traktatom. Primeš delček kože in ga posvaljkaš med prsti, očediš z njih plast zemlje, konec. Zarežeš z dlanjo v spoj svojih rebrnih polut in siplješ vdihe s svojega telesa, izganjaš izdihe, poganjaš nestrpnost in gnev. Učiš se zlogovati gorate besede izumrlih jezikov, tiste zabeljene, ki so namenjene kraljem za razloček od drhali, vedežem za imena v niču, ljudem za enostavne enačbe. Kako malo je treba, da zares postaneš razbrazdano drevo ali napol pogrizeni klobuk jesenskega gobana. Majhen preskok genoma. In suha salama, da ti čudovite nagravžnosti prehitro ne otopijo. Smej se samemu sebi, saj ni tako zelo narobe, dokler si sam.

Nič ni bolj mehko od zaraščene vmesne poti, mrtica velikih rek, precejalnik velikih greznic. Svet je čokat in čuden - na enem kraju stoji sključena krčma za igralce, na drugem koncu urejena hiša človekove samozavesti.