Pohujšljivo ravnovesje

Delam(-o).

Aristarhov model. Vzorec. Zračna luka Mikołaja Kopernika v Wroclawu (bivši nemški enklavi, imenovani Breslau, danes delu Poljske). Pojmi matematika ali fizika so nespremenljive kvote, ki jih je treba odkriti in povezati med sabo. Moji pojmi so soočanje s kaosom v nedoločni obliki. Če se da v eksaktni vedi zapisati neskončno vrsto, izračunati irealno ničlo polinoma ali prestopiti nivo kvantnega še stopnico nižje - ali preprosto opazovati Rubensovo cev, kako se boči v uporabnem osciliranju melodičnih kompozicij, potem se v področju, kjer se trenutno nahajam, vedeti le za ključna oprijemališča, za točke v sistemu, med katerimi pa je od dneva odvisno, ali je razdalja med njimi daljica, vektorski produkt v paralelogramu ali pa kar kakšna krogla. Rombni dodekaeder, celo to bi se nemara našlo posredi med dvema točkama igralskega stremljenja - začetno in končno. Nikoli ne vem dobro, katera je katera, za zdaj, ker se mi vsake toliko pripeti, da pot izzveni kot odmev teorije zlate dobe ali pa danes domala absurdnega in hiperrealnega Demokritovega atomizma. Panteizem ali panenteizem, včasih je prvi občutek tudi za ljudi brez občutka edini pravi strel, edini zadetek, jabolko iz bajeslovnega spisa o Williamu Tellu. Na koncu to brezglavo ihtenje in rovarjenje za popolnostjo (sploh kadar je na voljo izrazito malo časa) zaide v slepo ulico, tako da noči postanejo dnevi in dnevi najbolj temačne noči. Najbolj pogost obrat je ta, da je obrat popoln in nič manj radikalen, kot je neumna želja vsakič dosegati nedosegljivo. V trudu je le en del resnice, drugi pa je na dlani, kot žametni vzglavnik, protokolarna blazina, na kateri leži svetli ključ, preprost, da bi se vlomilec, ki bi ga opazil, že zdavnaj lotil vdirati skozi tista vrata, ki jih ta ključ odpira.

Resnica je ta, da je spomladi trava skoraj tako rjava kot blato, ker se iz očem nerazpoznavnega spoja zaspanega življenja rojeva vse naenkrat, povrhnjica prsti, njeno tkanje, žile v cvetnih listih, žile v listih nasploh, kavke po krošnjah, štorklje po suhi slami, pupki in urhi, nosorogi in ankilozavri. Ko se zbudi občutenje rahlega humusa, na katerem stoji skoraj vse, kar je človek izgradil in postavil, postane življenje v niču in v počitku znosnejše, ono drugo, okretno in napadalno in prosvetljujoče, pa postane še bolj mikavna skrivnost. Izostrita se eros in tanatos. Zavest o prehodni naravi vsakega, še tako velikega čustva, je zavest o njegovem bližanju, o bližanju ne kar nekega navadnega smehca ali spogleda z očmi, ampak o bližanju tropskega hurikana, ki bo prvi zares zagrizel v oddaljeno celino, tako oddaljeno, kot sem lahko le sam od sebe.

Paul Celan je bil tudi žid, seveda, nemara je bil žid celo Andre Gide in židanih rut je bilo sploh v njunem času več kot zadosti, a kaj mi vse to pomaga, vse to vedenje o tolikerih resnicah minulih časov, ki je današnji na njih zgolj zgrajen, ne da bi jih zares poznal? Briga me, kaj se je cedilo Ivanu Cankarju po košatih brkih, najsi mu je tudi sama presvitla krizantema umetnosti rasla naravnost iz punčic očesa v črke, ki jih je polagal v rosni papir, nikakor ne morem vedeti, kaj je bilo njegovo hotenje. Svojega pa moram vzpostaviti in dvigniti, kot mlaj na majski spočetek. E, tako se počutiš, kadar zagrizeš v jabolko in imaš natanko pol stotinke, da se izjasniš, ali ti je okusno ali ne. Kot mlaj (mlada luna in drevo, op.p.), ki mu spodaj žgečkajo podplate zakovice, posredi je gol in ves tak, kakor je, na vrhu pa se šopiri z vsem tistim, česar ne upa narediti in stoji na miru kot kak zmrznjen nordijski bog ali pa leni totem južnega plemena. Jebeš ti južni otok, Kajetan moj dragi in srčni, zdaj je čas za bojne trireme, trirogeljnike, triceratope in večurni spolni akt v troje. Nekje med mano, mano igralcem in mano v domišljiji vloge se bo zgodila drobna resnica. Bog jo požegnaj.

Kaj je vojna?

Območje med dvema poloma, eden je bolj neresničen od drugega. Na prvem polu se nahaja ponos in odnos do votline, iz katere izide vsako človeško bitje (razen carjev, ki jim je zaradi zareze v svet to odločanje o dobrem ali zlem prihranjeno). Na drugem polu je osamljenost, ki se manifestira v tisočih oblikah tega, čemur danes nonšalantno pravimo zabava. V prestavljenih dojemanjih, v umetniških videnjih, v erotiki voajerskega vpogleda v sosedovo dnevno sobo, v zasledovanju sončnih žarkov na srebro in nastajanju procesirane realnosti, fotografije. Zabava služi ohranjanju statusa quo z resničnostjo. Povede nas stran od nje, da bi resničnost samo sploh lahko uvideli, kakšna je, kako se izgrajuje, da bi uvideli jermen časa, ki se razteza in krči v tej resničnosti. Na ulici mi je iz žepa padel ključ. V področju, velikem petdesete kvadratnih metrov (da bom natančen: 49,8), ni bilo sledu o njem. Nikjer nobenih rešetk, predražnikov iz kovine, skozi katerih reže bi se bil nemara izgubil, nobenih pasatnih vetrov, ki bi pometali pod ulice, nobenih mimoidočih, ki bi se smukali za dobičkom od neumnega turista. Ključa ni. Kje se je torej zgodil zamik?

Drugo osišče se razpenja med moškim in žensko. Med popolnoma identičnima utelešenjem samorefleksije in prvima uspelima poskusoma narave, da bi v mesu skrojila svoje zrcalo. Razvrat in nerazumljenost, nerazumevanje in končnost vsega živega. Vse to se povezuje v človeku, deljenem na svojo levico in desnico. Na princip moškega, ki ureja kaos, in naćelo ženske, ki predstavlja kaos - torej nasprotje ni klasične nravi, ne govorimo namreč o nasprotju med kaosom in kozmosom, nego zgolj o nasprotju med posrednikom in enim od obeh brezen. V kom ali čem se spočenja in ponehuje prvo brezno? Kje je torej kozmos? V rokah moškega, v njegovi srčni žili, v njegovi elektrodi, ki veže rdečo kri z kobaltno vodo? Ali pa se krog zaključi v ženski, ki ga ne more zaključiti sama, ker je pot pretežavna in se mestoma izneveri njeni neskončni želji v somrak nedoumljivega?

Zakaj je vedenje brezno z britvastimi apnenci po robu, da se ti obnje ogrebe vse nakinčano perje, ki ga pridobiš skozi samozavest človeško? In zakaj je sreča planjava, okrog katere se v očišču vse zlagoma spušča in se zdi nizko, nepomembno, prostrano daleč, da je tvoje sedišče, kraljeva razgledna točka, vedno pomirjena, zakaj nobenih tekmecev ali spora ni na vidiku?

In zakaj, seveda, so moji stavki, tako dolgi, da se v njih porajanju ospevajo zvezde in množijo gostosevci, da se globularne zvezdne kopice tako na gosto drobijo še dlje in globlje v vidno polje, da se jim ne da več niti zaklicati: "Ustavi! Dovolj! Ne morem več!" Ne, seveda ne bom šel spat šele po smrti.

Razburjenost je stanje duha, v katerem naravne in pristne človeške misli postanejo nabuhli žulji, po katerih se spotikajo sicer prožne noge. Misel nato bezlja naokrog kot inuitski hitri tekač, drugega počitka ni slutiti kot tistega, ki se mu pravi črka. Črke. Velik poklon bi rad izrazil tistim posvečenim dvonožcem, ki so jim žulji zatekli tako daleč, da se je njih blazinasti dotik razširil še na soseda in njegovo ženo, na otroke zemlje, na vse. Da se stisnemo skupaj, preden bo prepozno.

In finale: patetika je občutja ničnosti vsega in zategadelj povzdigovanja ničevosti. William Makepeace Thackeray je samo ime, in imena so druga, bolje zveneča, Parsifal, Renske Nimfe, Klaus Kinski, Apollo, Saljut, Samarkand, Tycho Brahe, Orfej, Satie, Takanohana, Mauna Kea, glej, glej, vse ima zvezo z zvezdami, morda se mi je do kraja zmešalo. Hjah, ko bi se mi vsaj. Ko bi se mi vsaj.

Zakaj moram ubiti svojega prijatelja, da bi ostal pomirjen s sabo, zakaj moram gledati svojega sovražnika v oči, ko mi vendar iz njih srka strah in ga, oplojenega v sebi, vrača nazaj? Zakaj ne morem imeti prijateljev? Ker preveč govorim ali ker premalo povem?

Pozdravljam vas, nevidni sinovi Termopil, s temle: http://www.youtube.com/watch?v=6j1MMfb2xD4

Lepo ime za stroj, ni kaj.